“V Ljubljani, Ljubljani so lepe ulice, na ulicah pa lepe deklice..”
Ja, to pesem je baje na hitro, na avtobusu, spesnila Svetlana Makarovič, Marjana Deržaj pa jo davnega leta 1965 tudi zapela.
Ne vem sicer, kako je Ljubljana izgledala takrat, v nedeljo pa sem bila nad njo več kot navdušena.
Pa gremo lepo po vrsti.
Cel teden sva že planirala izlet v Ljubljano.
Naša Maruša ( 8-letna nečakinja) je imela rojstni dan in to je razlog več za najino odločitev.
Naša Maruša ( 8-letna nečakinja) je imela rojstni dan in to je razlog več za najino odločitev.
V nedeljo vstaneva malce nenaspana (zaradi premika ure) in najprej do konca zmontirava nosilec za kolesa. Potem pa jo šibneva proti Ljubljani.
Prvi postanek narediva seveda pri Maruši. Po obveznem lubčkanju, kavici in fantastični Izijevi piti, se odpraviva v center.
“V Tivoliju boš parkiral?” vprašam, ko zavije na parkirišče. “Tu je ful drago. Glej, ura parkiranja 4,80.” gledam daleč naprej na tablo.
“V Tivoliju boš parkiral?” vprašam, ko zavije na parkirišče. “Tu je ful drago. Glej, ura parkiranja 4,80.” gledam daleč naprej na tablo.
“Nima veze” reče in pelje proti rampi. “Ne bova zdaj gledala na eure. Prišla sva na izlet."
V glavi računam: tri ure = skoraj 15 eur. To je dobro kosilo!
Že hočem nekaj reči, ko malo bolje pogledam tablo, ki je sedaj na pravi razdalji.
- Avtobus 4,80
- Osebna vozila 0,60 prvi dve uri parkiranja.
“Gorazd, vzkliknem, Gorazd, nisem dobro videla."
Pogleda me, češ, kot da že ne ve, da slabo vidim.
“Nisva avtobus.”veselo rečem. “Avtobusi plačajo 4,80 za parking.”
“Nisva še avtobus” reče nasmejano In zapelje na parkirišče.
Odpneva kolesi in ležerno se odpeljeva proti centru Ljubljane.
Malo pred Prešernovim trgom se promet ustavi. Sestopim s kolesa, gonit več ne gre. Gledam gručo ljudi.
“Nekaj se je zgodilo.” rečem in že stegujem vrat, da bi videla kaj se dogaja.
Nič se ni zgodilo.
V Ljubljani je v nedeljo taka gneča, da ljudje stopicajo kot japonske gejše v natikačih.
Ko se končno prebijeva do Tromostovja, lahko na trgu malo zadihava.
“Levo ali desno?” vprašam.
“Levo, ob Ljubljanici, do Špice.”
Sledim mu skozi gnečo. Vse je zunaj. Mali ljudje, veliki ljudje, domačini, tujci, psi, rolerji, kolesarji, pešci, ... ni da ni.
Jejo, pijejo, se pogovarjajo, smejijo.. skratka uživajo.
Z MojPonyjem šibava mimo in sva prava atrakcija. Do Špice greva čisto ob Ljubljanici in vmes tekmujeva, kdo bo hitrejši: ladjica ali midva.
Na Špici se ustaviva in spijeva kavico.
"Kam pa sedaj?" vpraša Gorazd.
"Ja kam le? Na grad!"
"Si prepričana?"
"Sem", rečem pogumno in že drvim nazaj proti mestu.
Mimo tržnice, kjer zadiši Burgerfest, po ozki ulici v hrib. Gonim lahko le par deset metrov. Potem sestopim in potiskam kolo. Moja kondicija žal ni niti blizu lanski, ko sva šibala na Vršič. Ko prideva že skoraj čisto na vrh, pa naju pričakajo stopnice.
"Ti potiskaj moje kolo, ki ima večja kolesa, jaz bom pa nesel MojPonyja" reče Gorazd in dvigne kolo, kot da bi bilo iz perja. Potiskam njegovo kolo za njim po stopnicah in globoko vdihnem, ko sem na vrhu. Malo zaradi napora, predvsem pa zaradi prekrasnega pogleda na Ljubljano.
Pregledava vsak kotiček, opraviva obvezni fotošuting in se nato spustiva po drugi strani dol.
Dol pa gre brez težav. Edino zavore malo trpijo.
Ob Ljubljanici si nato privoščiva kosilo in se nato sita in zadovoljna odpraviva nazaj v Tivoli. Tudi v Tivoliju vse mrgoli. Športniki, družinice, prijatelji, starejši pari, vse je tu.
Veselo opazujem ljudi, ko peljem skozi park, nato pa začutim pod ritjo čudno vibracijo.
"Nekaj ni v redu," rečem in se ustavim.
"Počasi pelji naprej, da nekaj preverim" reče Gorazd in jaz ga ubogam.
"Ha, ha, ha, bulo imaš!"
"Kašno bulo?" Nič mi ni jasno.
"Bulo, na zračnici."
Pogledam in jo vidim. Zračnica se je na eni strani dobesedno napihnila. Še dobro, da sva bila že blizu kombija.
"Ko prideva domov ti jo zamenjam." me potolaži.
Na parkirišču Gorazd zmontira kolesi nazaj na nosilec, jaz pa grem naprej do parkomata. Vstavim kartico in mi jo vrže nazaj ven. Vstavim še enkrat in mi jo spet vrže nazaj.
"Ne morem plačat" krilim z rokami in maham s kartico, ko pripelje Gorazd do rampe.
"Piše, da je v nedeljo brezplačno" pokaže smeje gor na tablo.
Ne rabim samo nove zračnice, pomislim, pač pa tudi nova očala!
Ko se peljeva proti domu, sem vesela. Preživela sva super dan. Ljubljana je res čudovito mesto. In še bova šla. Mogoče naslednjič prevoziva pot okupirane Ljubljane, da nabereva malo več kilometrov.
V Ljubljani je res lepo. Prav taka je kot v pesmi. Živahna, lepo urejena, sodobna, živa.
V Ljubljani je res lepo. Prav taka je kot v pesmi. Živahna, lepo urejena, sodobna, živa.
Komentarji
Objavite komentar