Če mislite, da sva se z MojPonyjem nehala družiti, potem se motite.
Ves čas se druživa.
Včasih skočiva samo do mesta, včasih do trgovine, včasih do prijateljev.
Tudi na morje sva šla skupaj ter se veselo potepala po kampu.
Na furo, tako pravo, pa res nisva šla že kar nekaj časa.
Zato je bil skrajni čas, da narediva nekaj v tej smeri.
Nekje sem prebrala, da so zelo lepe kolesarske poti v okolici Laškega.
Ena prav luštna, ob Savinji, poteka od Celja do Rimskih Toplic.
Kilometrov ravno ni veliko, zato izberem drugo pot, malo daljšo in bolj zahtevno - "Pot na Vrh nad Laškim".
V opisu poti je lepo napisano, da je to razgibana pot, s 3,7 km vzpona, primerna za rekreativne kolesarje in družine z najstniki, dolžine cca. 25 kilometrov. Zahtevnost označena s srednje zahtevna, skratka nič kar ne bi mogla prevoziti.
Zato sedeva v kombi in jo mahneva v Laško.
Poldne je in sonce je že visoko na nebu. Moja pametna ura kaže 31 stopinj celzija.
“Spet je neverjetno vroč dan” komentiram, Gorazd pa odgovori naj nikar ne pozabim vode in se namazat s sončno kremo.
Pridno ubogam vsa njegova navodila. Vzamem nahrbtnik, vržem vanj vodo, dve jabolki za malico in štartava.
Po urejeni kolesarski poti do Marije Gradec.
Tam zavijeva levo in ob potoku Lahomščica v senci vrb nadaljujeva pot mimo Lahomnega.
Potem pa pot zavije strmo desno navzgor v smeri Vrha nad Laškim.
Potiskam pedalke, najprej v poskočnem tempu, potem pa mi po nekaj metrih naenkrat postane slabo in se ustavim.
"Gorazd ne morem več."
Na srečo je v bližini odcep za konjeniško društvo in tam počijem. Po nekaj minutah mi postane bolje in nadaljujem pot.
A ne pridem daleč. Slabost se vrne, vrti se mi in komaj se premikam. Pijem vodo, pa ne pomaga.
Pogledam na karto, prevozila sva komaj dva kilometra. Kje jih je še 25??? Ne vem, če bom zmogla, si mislim ko stojim ob robu ceste.
Gorazd sestopi s kolesa in mi vzame Mojponyja.
"Bo šlo?" je zaskrbljen.
Niti odgovorit mu ne morem. Hodim dalje in upam, da se ne sesedem na cesto.
Ko le ne bi bilo tako vroče. In će mi le ne bi bilo tako slabo. Vlečem noge za seboj in moje telo je vedno bližje tlem.
Z zadnjimi močmi se zravnam in naredim še par korakov.
Laška pokrajina je zelo lepa. In polna jablan.
Ena, polna jabolk, raste na travniku pred menoj. Ali je fatamorgana? Ne, na srečo ni.
Nekako mi uspe prilesti tja, vležem se pod jablanino senco, na vlažno zemljo.
Nekaj jabolk leži pod drevesom in pomislim na to, da mi je mogoče malo padel sladkor in bi mi prav prišla malica (iskreno, za zajtrk sem pojedla samo nekaj kosmičev, kar je očitno zelo premalo za tako vrsto napora).
Gledam v sinje nebo skozi krošnjo jablane in se poskušam umiriti.
Gorazd sede zraven mene, zaskrbljen, ker mi ne more pomagati.
Ustrašim se, ko zraven mene pade z drevesa na tla jabolko.
"Vidiš, če bi ti jabolko padlo na glavo, bi mogoče odkrila nov fizikalni zakon." se pošali Gorazd.
"Seveda", naenkrat odkrijem nekaj drugega, "jabolka imam s seboj! Takoj mi bo bolje, boš videl, samo da dobim v sebe malo cukra."
In že sežem v nahrbtnik in z roko vzamem ven vrečko z jabolki. Ko naredim prvi grižljaj, začutim kako mi sladek sok napolni z energijo vsako celico v telesu.
Gorazd me začudeno gleda. Drugo jabolko dam njemu.
"Pri vseh teh jabolkih okoli tebe, ti vzameš jabolko iz nahrbtnika?"
"Ja kaj pa vem, čigava je jablana pod katero počivam. Kaj če komu ne bi bilo prav, da jem njegova jabolka."
"Glede na to, da jih pol že leži gnilih na tleh, mislim, da ne bi bil nihče preveč hud."
Očitno jabolko pomaga. Počutim se bolje, zato kreneva naprej.
Gorazd mi ne pusti gonit, hodim za njim, medtem ko sam potiska obe kolesi navkreber.
Kmalu sem že zelo dobro, ampak ker se mi še ne da gonit, pustim Gorazda, da naprej potiska obe kolesi po hribu navzgor.
Pred seboj zagledava kapelico in tam spet narediva postanek.
Ne upam si priznati, da še nisem čisto pri močeh, zato mi počitek dobro dene.
Sprehodim se do kapelice in pozdravim Svetega Janeza Bosca, zavetnika mladih in ubogih. Potožim se mu, da sicer nisem več tako mlada, uboga pa, in da naj pazi name ter mi podari še malo moči.
Kot bi me slišal, je pot naprej lažja.
Na Vrh nad Laškim prideva hitro.
Ker sem večino vode spila oz. si jo polila na glavo, da bi se ohladila, imam prazno flaško.
Pred menoj, na križišču, v garaži hiše, gospod pere svoj avtomobil.
Prosim ga, če si lahko natočiva vodo in zapletemo se v pogovor.
Omeniva, da želiva še do posestva "Na Škaluc", ampak ker se ta nahaja v Trobnem dolu, naju opozori, da bi morala nazaj grede spet goniti v hrib, za kar pa nisem imela več moči.
Prijazno se posloviva ter se odžejana in sveža odpraviva nazaj proti Rimskim Toplicam.
Kakšen užitek. S polno hitrostjo drviva navzdol po prekrasni pokrajini. Spet sem presenečena koliko jablan je na travnikih, koliko nasadov jablan ob cesti.
Ampak zdaj jih ne potrebujem več. Voda in veter naredita svoje in počutim se odlično.
Do Toplic prideva zelo hitro, malo čez pol tretjo popoldne.
Ker mi že malce kruli v želodcu (kosmiči in jabolko so že pokurjeni) predlagam, da greva jest.
"Ok, greva v Terme-"
Če bi vedela, da bom spet kak kilometer gonila v 16% klanec do Term, bi rekla, ne, hvala lepa.
Ker pa nisem vedela, kaj me čaka, sem seveda navdušeno sprejela predlog.
Do Term prilezem vsa prepotena.
Pred vhodom zagledam vodnjak in stečem k njemu, da se napijem hladne vode in malce osvežim. In doživim šok. Spregledam namreč napis, da je to vodnjak s termalno vodo, ki ima celih 39 stopinj. Tako še bolj zakuham in se ohladim šele v avli hotela.
Receptorka naju prijazno pozdravi in vprašava jo, kje lahko kaj pojeva in se osveživa. Gorazd sanja o sobi z jacuzzijem, jaz o zunanjem bazenu. Prepozno se zavem, da to ni nudistična plaža, ker s seboj nimam kopalk. Tako da bo spet obveljal Gorazdov predlog.
Žal ne eno, ne drugo. Restavracija je odprta še samo 15 min in res ne dam za kosilo 16 EUR/po osebi in ga moram nato še na ekspres pojesti.
Zato kreneva proti bazenski restavraciji, kjer zadiši po hamburgerjih in krompirčku.
Žal ne prideva daleč. Receptorka na bazenu naju ne spusti naprej, ker nisva hotelska gosta.
"Žal zaradi ukrepov korone, kot zunanji gost ne morete naprej. Bazen je že poln s hotelskimi gosti."
Obrneva se in razočarana odideva proti izhodu.
Tako sem že lačna in utrujena, da bi najraje legla na tla pred Termami. Pa so prevroča. Zato raje sedem na kolo in pustim vetru, da me hladi, ko pičim navzdol po istem 16% klancu.
Spodaj ob cesti na velikem parkirišču mi Gorazd usmeri pogled: "Glej, kdo ti mežika."
Pogledam na levo in na skali zagledam škrata.
"Špicparkeljc" se razveselim.
"Parkmandeljc" odgovori Gorazd.
"Saj je vseeno, Špicmandeljc, Parkparkeljc." odgovorim in že plazim po gori peska, k mojemu šmekerju. Ne uspe mi priti čisto blizu, vendar dovolj, da naredim slikico.
"Greva zdaj jest, dost je potepanja" me priganja Gorazd.
Spustiva se malo nižje v termalni park Aqua Roma in v restavraciji ob bazenu z užitkom spijeva pivo in pojeva pizzo.
"Katero pivo?" vpraša simpatičen natakar.
"Ja, Laško, seveda!" odgovorim. Kaj pa drugega, če smo na Laškem.
Do avta nazaj se vrneva ob Savinji. Počasi peljeva ob reki, nikamor se nama več ne mudi.
Počutim se odlično. Kot bi ne imela nobenih težav.
Pri avtu zaključim treker, prevozila sva 27 kilometrov. In to kakšnih!
Zagotovo pa je to pot, ki je bolj pisana na kožo hudim kolesarjem, kot rekreativcem.
Ampak saj veste kaj pravijo: kar te ne ubije, te ojača.
In jaz sem še vedno živa. Pripravljena na nove MojPony podvige.
Kraj: Laško
Pot: Kolesarska pot Vrh nad Laškim
Težavnost: bo kar držalo, da je pot težka, še posebej 4 km klanec do Vrha nad Laškim
Opis: Laško - Marija Gradec - Lahomno - Vrh nad Laškim (539m n.v.) - Lažišče - Rimske Toplice - Strensko - Laško
Zanimivosti: Terme Laško, prekrasna pokrajina z jablanami, kapelica Don Bosco, Rimske Terme
MojPony ocena: 8/10 (Pot je kljub težavnosti prekrasna in jo priporočam vsem, ki imajo malo več kondicije in športna kolesa. V nedeljo ni bilo prometa, zato lahko rečem, da je pot tudi varna, kjub temu, da poteka po lokalni cesti).
Komentarji
Objavite komentar