Kako že gre tisto, enkrat ni
noben krat?
V nedeljo, na I bike Budapest, sem se vozila po Budimpešti,
po glavnih ulicah. Enkratno doživetje, pa vendar me je mikalo v tem mestu
videti še kaj več.
Ker za prvomajske praznike nismo imeli nekega potovalnega
načrta, pade ideja, da se vrnemo v Budimpešto.
Otroka sta takoj za. Do omembe, da bi Budimpešto prekolesarili.
Potem ju navdušenje kar mine.
»Preveliko mesto je, da bi si ga ogledali peš. Po mestu so
kolesarske steze, varno je.« ju prepričujem.
Na koncu se dogovorimo, da midve z Brino vzameva Ponyje,
Gorazd in Rok pa svoji kolesi.
In naša pustolovščina se prične.
Na bookingu najdem prekrasno suito v hotelu v samem centru
Pešte na glavni ulici Vaci (kot naša Gosposka). V vsem navdušenju, kako sem
dobila prekrasen apartma za ugodno ceno, pozabim zraven rezervirati še parkirni
prostor.
Ko na recepciji omenim, da potrebujem še tega, se mi
receptorka prijazno nasmeji:
»Žal je praznik in smo vsa razpoložljiva parkirna mesta
oddali. Poskusite na ulici ob reki. Danes je brezplačno.«
Vrnem se do avta, z otrokoma vzamemo vsak svoje kolo in vse
stvari, Gorazd pa gre parkirat. Zaželim mu srečo, kar očitno pomaga, saj je že
čez par minut nazaj.
»Takoj sem našel parking, kar tu za vogalom.«
»Super!« rečem in odpravimo se v suito.
Tam pa….. kot da bi kdo naredil ta prostor samo zame. Povsod
kolesa. Na steni, pod umivalnikom, na zavesah….
Rok omeni, da je ta suita čisto v mojem stilu in ne bi se
mogla bolj strinjati z njim.
Malo se spočijemo, potem pa, hop, na kolo in po Budimpešti.
Že v nedeljo sem pogledovala gor proti utrdbi na Budimski
strani mesta. Proti ribiški trdnjavi.
Zato gremo najprej tja. Spodaj zaklenemo kolesa na za to
predvidenem mestu in se z staro žičnico peljemo na vrh.
Od zgoraj je pogled na mesto fenomenalen. Sprehodimo se
naokrog, naredimo super fotke in se vrnemo v mesto. Na ulico Vaci.
Najprej zagledam znak, da je kolesarjenje po ulici
prepovedano, zato pridno sestopimo s koles in jih po celi ulici potiskamo ob
sebi. V mestu je gneča. Tudi zato, ker je praznik. Velike trgovine so zaprte,
so pa odprti vsi gostinski lokali.
Ker se bliža čas večerje, odpeljemo kolesa v suito in gremo
iskat lokal, v katerem bi nekaj pojedli.
Otroci bi špagete, burger, midva navijava za madžarsko
hrano. Prehodimo ulico gor in dol in se vrnemo nazaj.
Točno pred vhodom v našo suito pa vidim velik napis: Rustica,
pristna madžarska hrana s cigansko živo muziko.
»Tu bomo jedli« rečem in kar vstopim.
Natakar takoj pristopi in začnemo naročat.
»Where are you from?« nas vpraša.
Slovenija, odgovorimo.
»Slovenija? Maribo, Maribo?« vpraša
»Jaaaaa, Maribor« se smejimo, da pozna Maribor.
»Pohore, fox, fusbal« nadaljuje in vidim že vnaprej, da bo
dobil dobro napitnino.
Naročimo pijačo, golaž, testenine, solato, in obvezno
sladico Gerbeaud.
Ko se trudim z izgovorjavo mi natakar prijazno razloži.
»Žerbo!«
»Žerbo,« ponovim za njim in oba se smejiva.
Žerbo me navduši. Tako zelo, da mu v navalu navdušenja (malo
je krivo tudi vino) na vprašanje, kako se mi zdi, odgovorim z velikim nasmehom
awful namesto awesom. Nekaj razmišlja, ne gresta mu skupaj nasmeh in kritika,
zato še enkrat ponovim pravilno. Tako si misli, da je najverjetneje narobe
slišal in vse je v najlepšem redu. Jaz pa sem do konca večerje z angleščino
raje tiho, da ne rečem še kakšne bedarije.
Nekje vmes pride k mizi tudi violinist, »special song for
special lady«, reče, in nam zaigra Somewhere over the rainbow. In vmes ves čas
kaže strune violine, za katerimi so zataknjeni desetaki evra. Seveda desetko
priložimo tudi sami, on pa se srečno smeji.
Po večerji se odpravimo do suite in pred vhodom zagledamo
dva kolesarja, ki čakata pred vrati hotela. Previdno, tokrat pravilno vprašam,
če lahko pomagam, pa me gledata, kot dva francoza.
Izkaže se, da sta res.
»Gorazd«, zakličem, »ti znaš francosko! Pridi.«
In Gorazd res zna francosko. Ne morem sodit, če dobro ali
slabo, ker francosko pa res ne znam, ampak nekako s kratkimi stavki in z rokami
komunicira, da sta francoska kolesarja na koncu zadovoljna. Mi pa tudi. Zadovoljni pademo v posteljo in
se že veselimo jutrišnjega dne.
nadaljevanje sledi….
Komentarji
Objavite komentar