Dolgo nazaj, ko sem bila majhna, smo iz Avstrije švercali kavo, riž in Milko.
Enkrat je moja mami pod moje krilo skrila celo radiokasetofon.
Na srečo ga cariniki niso našli in še dolgo sem na njem poslušala kasete, preden se je pokvaril.
Danes so meje odprte in na srečo ničesar več ni potrebno švercati.
Razen samega sebe.
Ne razmišljam, kam bova šla, ko sedem na MojPonyja. Peljem kar tako, brez cilja.
Še preden se zavem, sem že v Miklavžu na prekrasni Srčni poti ob miklavškem hudourniku.
Toliko o prepovedi gibanja v drugih občinah.
Miklavž je pa res tako blizu Brezja, da sploh ne pomislim na to, da sem v drugi občini.
No, zdaj je kar je, vračala pa se res ne bom.
Grem pogledat kako zgleda ta fura.
Srčna pot se začne malo ven iz Miklavža, na poti proti Dobrovcem. Pred mostičkom zavijem desno in že sem na makadamski poti, ki ves čas lepo teče ob potoku. Prej Hočki potok, v Miklavžu miklavški hudournik je prekrasno reguliran, z umetnimi kaskadami in majhnim jezom. Potka se vije ob gozdu in preko polj do Rogoze in se nato obrne nazaj po drugi strani potoka.
Nekateri tekajo, ali pa se samo sprehajajo. Na zajezenem jezeru nekaj ribičev lovi ribe. Vsi upoštevajo pravila o varnostni razdalji.
Zaslišim, da na drugi strani jezera nekdo kliče moje ime. Pogledam bolje (na daleč namreč skoraj nič več ne vidim) in prepoznam Tanjo, sestro, in njenega Andreja. Tudi onadva se sprehajata. Le da se ne onadva ne švercata, ker sta tako ali tako iz Miklavža. Pomahamo si in voziva naprej.
Hitro sva naokrog. Približno 10 km dolgo makadamsko pot ni težko prevoziti. Popolnoma ravna je in makadam je lepo utrjen.
Ne da se mi še domov in če sva že v prekršku, kršiva še naprej.
Peljeva skozi Miklavž, do miklavškega ribnika, pa naprej čez polja pod daljnovodi.
Ko voziva po Dravski kolesarski poti mimo Dogoš in Zrkovc, sva že na domačem terenu.
Prešvercala nisva ničesar. Na cesti tudi ni bilo nobene kontrole.
Edini na kar naletiva, je velika tabla Maribor.
Vzravnano stoji ob robu ceste, na daleč vidna po svoji rumeni barvi in se sladko požvižga na najino kršitev.
(zapis je nastal nekje na sredini prepovedi gibanja v drugih občinah)
Enkrat je moja mami pod moje krilo skrila celo radiokasetofon.
Na srečo ga cariniki niso našli in še dolgo sem na njem poslušala kasete, preden se je pokvaril.
Danes so meje odprte in na srečo ničesar več ni potrebno švercati.
Razen samega sebe.
Ne razmišljam, kam bova šla, ko sedem na MojPonyja. Peljem kar tako, brez cilja.
Še preden se zavem, sem že v Miklavžu na prekrasni Srčni poti ob miklavškem hudourniku.
Toliko o prepovedi gibanja v drugih občinah.
Miklavž je pa res tako blizu Brezja, da sploh ne pomislim na to, da sem v drugi občini.
No, zdaj je kar je, vračala pa se res ne bom.
Grem pogledat kako zgleda ta fura.
Srčna pot se začne malo ven iz Miklavža, na poti proti Dobrovcem. Pred mostičkom zavijem desno in že sem na makadamski poti, ki ves čas lepo teče ob potoku. Prej Hočki potok, v Miklavžu miklavški hudournik je prekrasno reguliran, z umetnimi kaskadami in majhnim jezom. Potka se vije ob gozdu in preko polj do Rogoze in se nato obrne nazaj po drugi strani potoka.
Nekateri tekajo, ali pa se samo sprehajajo. Na zajezenem jezeru nekaj ribičev lovi ribe. Vsi upoštevajo pravila o varnostni razdalji.
Zaslišim, da na drugi strani jezera nekdo kliče moje ime. Pogledam bolje (na daleč namreč skoraj nič več ne vidim) in prepoznam Tanjo, sestro, in njenega Andreja. Tudi onadva se sprehajata. Le da se ne onadva ne švercata, ker sta tako ali tako iz Miklavža. Pomahamo si in voziva naprej.
Hitro sva naokrog. Približno 10 km dolgo makadamsko pot ni težko prevoziti. Popolnoma ravna je in makadam je lepo utrjen.
Ne da se mi še domov in če sva že v prekršku, kršiva še naprej.
Peljeva skozi Miklavž, do miklavškega ribnika, pa naprej čez polja pod daljnovodi.
Ko voziva po Dravski kolesarski poti mimo Dogoš in Zrkovc, sva že na domačem terenu.
Prešvercala nisva ničesar. Na cesti tudi ni bilo nobene kontrole.
Edini na kar naletiva, je velika tabla Maribor.
Vzravnano stoji ob robu ceste, na daleč vidna po svoji rumeni barvi in se sladko požvižga na najino kršitev.
(zapis je nastal nekje na sredini prepovedi gibanja v drugih občinah)
Komentarji
Objavite komentar