GOLOVEC, KI NI GOLI IN KAVA ZA SREČO NA IZPITU (PST - Pot Spominov in Tovarištva fura)

DAN 1

Nekje 14 dni nazaj, je Brina  imela v Ljubljani intervju in sprejemni izpit za sprejem na Fakulteto za arhitekturo.

Takoj sem se javila, da jo peljem. Ko bo ona na faksu, bom jaz vandrala po Ljubljani.

Pokličem Alenko, mojo svakinjo, ki živi v Ljubljani in dogovoriva se, da prvi dan prečekirava mesto in drugi dan kolesariva okoli Ljubljane.

Pot spominov in tovarištva (PST) ali pot ob žici, kot jo nekateri imenujejo.

Prvi dan nama je čas minil en, dva, tri.

Najprej kavica in rogljiček, nato pohajkovanje po mestu, pa spet kavica.

Medtem je Brina končala z razgovorom in na poti domov si ogledamo še Nebotičnik.

Še nikoli nisem bila na Nebotičniku. Preberem, da je to včasih bila najvišja stavba v bivši Jugoslaviji.  Neverjetno!

Ker sem važna, do vrha grem po polžastih stopnicah, ki jim ni konca.

Moje važenje je kaznovano. Vrata v Lounge bar so zaklenjena in moram nazaj dol. Zanimivo, pot navzdol se mi zdi daljša. Kar traja in traja, da pridem dol in do dvigala.

Potem pa na vrh nebotičnika in na malo teraso.

Razgled je fantastičen, zato je fotkanje obvezno.

Dan zaključimo na kosilu doma pri Alenki in Iztoku. Izi skuha fantastičen golaž z domačimi ajdovimi cmoki in priznam, da že dolgo nisem jedla tako dobrega golaža.

Z Alenko narediva še plan za jutri in z Brino se zgodaj popoldne odpraviva nazaj domov.

DAN 2

Če je bil dan 1 bolj kratek in sproščen (Brina se ne bi strinjala z mano, razgovor je bil prav stresen), se nam vsem obeta prav zanimiv in naporen dan 2.

Brina ima preizkus iz risanja in modeliranja, midve z Alenko pa hop na kolo in proti Koseški tržnici.

Tam štartava Pot spomina in tovarištva. 

Alenka mi pokaže kažipot, na katerem z debelimi črkami piše POT. Tukaj sicer ni uraden štart PST, ker je pot krožna, lahko štartaš kjerkoli.

Veseli, da je vse lepo in prav označeno, štartava v smeri kažipota.

Pot naju vodi po prekrasno urejeni stezi, mimo ribnikov, polj, gozdička.

Del poti je bil nekoč pionirska železnica, kar je zelo zanimivo, saj je kar nekaj poti v Sloveniji speljanih po »štreki« - Parenzana, Štrekna, Robičeva kolesarska pot, Soška kolesarska pot….

Pot naju vodi naprej, lepo v senci drevoreda, večinoma lip in javorjev.

Na stezi je kljub delovnemu dnevu veliko sprehajalcev. Kako tudi ne bi bilo, steza je res prekrasno urejena in primerna za vsakogar. Daleč od prometa, popolnoma ravna in varna.

Z Alenko drživa tempo.

Moram priznat, da sem navdušena nad Alenkino formo. Proga je dolga okrog 35 km in ni časa za postopanje.

Kljub temu opravim obvezno fotkanje  MojPonyja. Brez tega na mojih furah ne gre. In Alenke moje ustavljanje na srečo ne moti.

Peljeva proti Brdu, pa na Murgle, pa mimo Fakultete za kemijo. Ne morem se načuditi urejenosti in lepoti pokrajine.

Prideva na Rudnik na Dolenjsko cesto in potem ne veva kam več naprej. Znak je sicer lepo postavljen, ampak katera smer je prava. Levo ali desno, se sprašujeva obe z Alenko. Še ona, ki je domačinka se ne znajde, kako naj se šele turist.

Ob podrobnem pregledovanju ceste gor in dol, tam nekje med hišami zagledam drobceno tablo. Drobceno zato, ker je tako daleč. 

»Tja morava« pokažem Alenki majhno tablo na robu hiše.

»Ja, saj res, čez Golovec morava.«

»Tu čez ta hrib? To je Golovec?« vprašam in pokažem z roko navzgor, proti hribu polnem dreves "Sploh ne zgleda goli" se pohecam. 

»Tu čez ja.«

»Si prepričana, da ne gre pot kje spodaj okrog hriba?« nadaljujem. Ni mi namreč jasno zakaj bi kdo postavljal žico na hrib, če jo lahko pod hribom.

Za vsak slučaj pogledam navigacijo PST na spletu, ki je res odlično označena.

Torej, čez hrib.

Na začetku z Alenko še vrtiva pedale, potem pa več ne gre.  Hrib je enostavno previsok.

Alenka komentira nekaj v smislu, da je tako strmo, da padeš lahko nazaj na hrbet in strinjam se z njo. 

Potiskava vsaka svoje kolo in se nič kaj dosti ne pogovarjava.

Nekje, ko se nama zazdi, da ni več daleč do vrha, spet prideva na križišče in ne veva v katero smer.

Prijazen gospod nama pokaže v kateri smeri naj greva, ko ga povprašava za pot.

»Še je daleč do vrha?« zakličem za njim.

»Ne, skoraj sta že tam.«

Ko gonim tako še kakšnih dvajset minut malo gor in dol, vrha pa ni, ne vem ali se naj jezim na gospoda ali ne.

»To je bil nek Papa Štrumf« se heca Alenka. »Saj veš, tisti ko vedno reče, da še ni daleč, ko je in obratno«

Končno prilezeva na vrh in Alenka opravi telefonski klic.

Vendar ne stojiva dolgo.  Preženejo naju komarji, ki naju pikajo povsod kjer sva potni. Agresivni, da je kaj in to sredi belega dne.

Maham z rokami, pa ne pomaga. Bom zvečer videla, kakšna je škoda, zdaj nimam časa za njih, ker komaj čakam, da prideva dol.

Serpentine navzdol imajo obliko navpično postavljenega longitudnega valovanja. Naklon, od oka - kakih 25 stopinj.

Užitek za gorske kolesarje. Za Ponygoniče malo manj.

Dol prideva živi in zdravi, spet v prekrasno naravo naselja Spodnja Hrušica in na Fužine.

Ker naju želja po kofeinu že pošteno grabi, mrzlično iščeva kafič.

Alenka pokaže na Fužinski grad.

»Misliš, da je tam kak kafič?« nejeverno vprašam.

»Greva pogledat.«

In res, na Fužinskem gradu je prekrasna kavarna. Naključje ali ne, grad je Muzej za arhitekturo in oblikovanje.

»Mogoče pa pomaga, če se ustaviva tukaj. Da Brina naredi sprejemni izpit.«

»No, pa spijva kavico za njeno srečo.«

Pred gradom naredim lepe slikice MojPonyja in gospa, ki gre mimo in prijazno počaka, da končam s fotografiranjem reče: »Pa tegajte nas.«

»Seveda!« obljubim.

Kavico spijeva v miru, nikamor se nama ne mudi. Brina bo verjetno končala okrog dveh popoldne, imava še več kot dovolj časa.

Pot nadaljujeva spočiti. Najprej ob avtocesti, pa pod njo, kjer občudujeva grafite na obeh straneh Ljubljanice.

Nadaljujeva mimo BTC, proti pokopališču Žale.

Tam se spet zgubiva. 

Ko prideva že na glavno cesto, dojameva, da je zadnja tabla kazala pot čez pokopališče. Zato se vrneva in zapeljeva čez Žale.

Ljubljane nikoli nisem doživela na ta način. Zelena je in prekrasna.

Ja, všeč mi je center in grad, pa nakupovalno središče BTC tudi. Pa živalski vrt in Tivoli.

Niti malo pa nisem pričakovala, da je okolica Ljubljane tako lepa in urejena.

Pred vsakim stanovanjskim naseljem park, igrala, zelenica. 

Potem naju pot pelje ob obvoznici, spet po prekrasnem drevoredu, mimo Bežigrada (kjer ponovno zaideva) in v industrijsko cono Šiška.

Tam pa je promet in hupanje in avtomobili. 

Ni čudno, saj je ura dve popoldne.

Za nameček se mi izprazni telefon in z zadnjimi izdihljaji baterije zaključim tracker.

V istem trenutku ugotovim, da me Brina ne more poklicat, ko bo zaključila.

Se bo že znašla, pomislim, naj malo spozna Ljubljano, če ji uspe prit sem na študij.

Ko zaključiva pot na Koseški tržnici, je vročina že neznosna.

Ne samo to. Lačna sem, da je kaj.

Iztok naju spet pričaka s kosilom. Po 35 kilometrih vožnje še kako teknejo špageti bolognese in zelena solata.

Napokam se tako, da razmišljam, če bom lahko peljala domov.

Medtem Iztok pripelje Brino, ki se je znašla tako, da je poklicala strica, da jo pelje.

Glede sprejemnega izpita je skeptična. Naredila je vse čisto drugače, kot ostali. Tolažim jo, da je včasih bolje biti malo drugačen od večine in upam, da to v tem primeru drži.

Vem, kako si želi na ta študij, zato bi mi bilo žal, če ji ne bi uspelo.

Ko se posloviva od Izija in Alenke in peljeva domov, sva obe utrujeni. Brina od stresa, jaz od kolesarjenja.

Če na kratko opišem PST (Pot Spominov in Tovarištva) lahko to storim z eno besedo: Odlično!

Mogoče pogrešam na tablah kakšne dodatne puščice v katero smer moraš zaviti, tudi kakšno tablo več, vse ostalo štima v nulo. Klopce, senca, pitniki, urejena steza, prekrasna narava… vse kar potrebuješ in zaradi česa je kolesarjenje zanimivo in varno.

Takoj pokličem Gorazda in mu obljubim, da naslednjič greva skupaj.

Takrat z rezervnim polnilcem, da lahko izrišem popoln krog. Pa tudi motila se več ne bom, ker bom že vedela, kje točno peljati.

In takrat zagotovo rezerviram tudi kosilo pri Iztoku! 

Za konec pa sem vam dolžna še en podatek:

Brina je naredila sprejemni izpit in od oktobra dalje, bo lahko tudi sama kdaj pa kdaj šla na potep s kolesom po prekrasni poti PST.

Kraj:  Ljubljana

Pot:   PST – Pot Spominov in Tovarištva

Težavnost: večino lahka pot, razen vzpon čez Golovec

Opis: Pot poteka mesten četrti okoli središča Ljubljane. Praviloma gre v smeri urinega kazalca (midve sva šli v nasprotni smeri): Štart: Vič – okrog hriba Rožnik – Koseze – Šiška – Bežigrad -skozi pokopališče Žale – Nove Jarše – ob ljubljanski obvoznici – Polje – Štepansko naselje – čez Golovec – Ljubljansko barje – Murgle – Mestni log – Vič.

Predlog: označite table dodatno s puščicami v katero smer naj gre kolesar če pride z ene ali druge smeri.

Zanimivosti: vojaški bunker, pionirska železnica, drevoredi, hrib Golovec, Fužinski grad, pokopališče Žale

MojPony ocena:   9/10