ENO SAMO SONCE

Neva mi je zadnjič poslala slikico sončnic in pripisala zraven: tja moraš z MojPonyjem. Dež danes mi ni pokvaril planov. In kar je bilo še lepše - Zelenkotu se je pridružil PonyBlu (hvala Maja za izvirna imena, si jih bom kar prisvojila). 

Pa smo šli. Najhitrejša in seveda izziva polna pot se mi je zdela kar čez Malečniški breg. Zagotovo mu bom spremenila ime! – temu bregu  

To ni samo breg!!!! To je p.m. breg!!!
Gonim, gonim, pa se MojPony Zelenko nikamor ne premakne, medtem ko PonyBlu švigne mimo mene, kot da brega sploh ne bi bilo.

Žalostna ugotovim, da sploh ni pomembno, da ima MojPony Zelenko prestave, pač pa da sem še vedno zanič gonič.
PonyBlu, on pa s svojim goničem ni imel prav nobenih težav. Še zadihal se ni!
Ko sva končno prilezla čez breg, sva na vrhu doživela Nirvano. Dobesedno! Na vrhu je namreč kafič s tem imenom, v obliki plastenke vode. Potem pa, juhuhu, veter v laseh. Ni ga večjega užitka, kot po hribu navzdol.
Nisva dolgo vozila do polja s sončnicami. Sončnice - moje rože.

Oscar Claude Monet je do sedaj narisal meni najljubše. Ampak to polje prekaša tudi njegovo sliko.
Brez norčij seveda tudi danes ni šlo. Kdo se ni skril, si je pač sam kriv. In upam, da sva se tokrat dobro skrila.

Tako dobro, da nisva niti opazila, da se je zraven naju slikal Luka Šuljič iz 2Cellos, s svojo deklico.

Če pa naju vseeno uspete takoj najti, se tudi ne bova jezila.

Moja duša je danes eno samo Sonce!