Še preden je Gorazd
prav odprl oči, sem že gnjavila:
"Vstani, greva na nulto turo!"
NULTO TURO???? je bil takoj buden. "Pa boš zmogla, glede na to da sva včeraj prekolesarila 30 km? "
Nekaj naj bo kristalno jasno. Ko meni nekdo reče: boš zmogla?, potem mu z največjim veseljem dokažem nasprotno
"Deževalo bo", se kar ni dal prepričat. "Prenaporno je", je še kar vztrajal. Potem pa videl, da se nima smisla prerekati z mano.
Nulta tura je pot, ki ti dejansko pokaže, iz kakšnega materiala si. Al jo zmoreš, al pa ne in če jo, to pomeni, da le nisi iz želeja.
Nisem dvomila v MojPonyja, toda Jaz????? Nazadnje sem jo prevozila pred cca. 16 leti, pa še to ne v prvo. Ampak pogum velja, sem si dejala in smo šli. MojPony in Jaz in Gorazd, za varno spremljav, z obilo vode in kit kompletom in z veliko skepse.
Pot naju je vodila skozi mesto, do Brestrnice in po hribu navzgor. Kakšnem hribu!!! Z muko sem gonila do prvega najinega postanka - Žive vode - kjer sva se osvežila s čisto vodo izpod Kozjaka.
"Še malo, pa bova zavila v breg", me je na svoj način spodbujal Gorazd. "V breg???? kaj pa je bilo to do sedaj???? " To, da sem mukoma gonila v nekaj, kar se je ves čas vzpenjalo, to ni bil breg????
Toda že nekaj minut kasneje sem pozabila na vse. Zelena polja rabarbare, široki travniki, bister potoček in ja, tudi komarji ter obadi in nazadnje še srečanje s srno, so pregnali vso bolečino v nogah in vse zadržke v glavi.
To, kar ti lahko da narava, tega ti ne more dati nobena materialna stvar. Zato je od časa do časa potrebno dvigniti svojo r.. iz udobnega kavča, ker drugače nimaš pojma kaj zamujaš.
Zato sem bila prav ponosna nase, ko sem prigonila brez prestanka na najino najvišjo točko - 471m višine - kjer sva se okrepčala z malico. Zdaj imam vsaj približno predstavo koliko je visok Vršič in ja, še bo treba trenirat.
Spust dol je bil eno samo veselje, veter v laseh, vonj po svežini. Do Kamnice, potem kratek postanek s kavo pri Nani in urno do Babice Botke na najboljše nedeljsko kosilo.
Če kaj zagotovo vem po današnji turi je to, da nekaj kondicije še imam pa tudi to, da mi jutri muskelfiber ne uide.
Bilo pa je vredno in še bom šla!
"Vstani, greva na nulto turo!"
NULTO TURO???? je bil takoj buden. "Pa boš zmogla, glede na to da sva včeraj prekolesarila 30 km? "
Nekaj naj bo kristalno jasno. Ko meni nekdo reče: boš zmogla?, potem mu z največjim veseljem dokažem nasprotno
"Deževalo bo", se kar ni dal prepričat. "Prenaporno je", je še kar vztrajal. Potem pa videl, da se nima smisla prerekati z mano.
Nulta tura je pot, ki ti dejansko pokaže, iz kakšnega materiala si. Al jo zmoreš, al pa ne in če jo, to pomeni, da le nisi iz želeja.
Nisem dvomila v MojPonyja, toda Jaz????? Nazadnje sem jo prevozila pred cca. 16 leti, pa še to ne v prvo. Ampak pogum velja, sem si dejala in smo šli. MojPony in Jaz in Gorazd, za varno spremljav, z obilo vode in kit kompletom in z veliko skepse.
Pot naju je vodila skozi mesto, do Brestrnice in po hribu navzgor. Kakšnem hribu!!! Z muko sem gonila do prvega najinega postanka - Žive vode - kjer sva se osvežila s čisto vodo izpod Kozjaka.
"Še malo, pa bova zavila v breg", me je na svoj način spodbujal Gorazd. "V breg???? kaj pa je bilo to do sedaj???? " To, da sem mukoma gonila v nekaj, kar se je ves čas vzpenjalo, to ni bil breg????
Toda že nekaj minut kasneje sem pozabila na vse. Zelena polja rabarbare, široki travniki, bister potoček in ja, tudi komarji ter obadi in nazadnje še srečanje s srno, so pregnali vso bolečino v nogah in vse zadržke v glavi.
To, kar ti lahko da narava, tega ti ne more dati nobena materialna stvar. Zato je od časa do časa potrebno dvigniti svojo r.. iz udobnega kavča, ker drugače nimaš pojma kaj zamujaš.
Zato sem bila prav ponosna nase, ko sem prigonila brez prestanka na najino najvišjo točko - 471m višine - kjer sva se okrepčala z malico. Zdaj imam vsaj približno predstavo koliko je visok Vršič in ja, še bo treba trenirat.
Spust dol je bil eno samo veselje, veter v laseh, vonj po svežini. Do Kamnice, potem kratek postanek s kavo pri Nani in urno do Babice Botke na najboljše nedeljsko kosilo.
Če kaj zagotovo vem po današnji turi je to, da nekaj kondicije še imam pa tudi to, da mi jutri muskelfiber ne uide.
Bilo pa je vredno in še bom šla!
Komentarji
Objavite komentar