Najlepše
od vsega, ko sedem na MojPonyja, je to, da nimam blage veze kam naju bo peljala
pot. Danes sem želela samo nekam na kavo.
Privoščila sva si jo šele v Drašu. Potem čez Limbuš na Center Drava, kjer presenečena ugotovim, da se lahko posladkam s sladoledom Tete Fride... onim črnočokoladnim, ko nikakor ne moreš skriti, da si ga jedel. Kot medved iz Mojce Pokraculje, kateremu je med visel iz gobčka. Tako sem tudi jaz še nekaj časa razkazovala temno čokolado okrog ust.
Naslednji podvig vzpetina v gozd iz Čolnarne. Se spomnite stare trim proge? Potem se zagotovo spomnite tudi "hribčka". Pozabila sem, da sem do Čolnarne vedno prišla iz druge strani, torej po hribu navzdol, tokrat navzgor ni šlo. MojPony ima le omejene zmožnosti. Mene! On bi še šel,toda jaz???
Počasi ugotavljam, da obljubo, da bom gonila na Vršič, le ne bo tako enostavno izpolniti. Razočarana sem potrebovala šilce spodbude in dobila Pina Colado pri dragih prijateljih Žurgecih. Nato čez progo, še skok v mesto na odlične perutničke v Patrick's-a in potem končno proti domu.
Rezultat - 30 km v 5 urah - ni glih za Guinnessovo knjigo rekordov, ampak doživetje? Tega se ne da opisati. Občutek, da bi lahko sedla na kolo in se peljala v nedogled, v neznano, je neverjeten.
Sva pa danes doživela še nekaj. Karambol (na srečo ni bilo nikomur hudega), ker sem pasla zijala (pa ne za mladimi fanti, kot bi dejale moje drage prijateljice, že vejo katere) temveč trn v zračnici.
MojPony me vseeno ni pustil na cedilu... ne glede na to, da je imel preluknjano gumo, je z zadnjimi izdihi zdržal do doma.
Zdaj zaflikan počiva in se veseli novih dogodivščin z mano.
Privoščila sva si jo šele v Drašu. Potem čez Limbuš na Center Drava, kjer presenečena ugotovim, da se lahko posladkam s sladoledom Tete Fride... onim črnočokoladnim, ko nikakor ne moreš skriti, da si ga jedel. Kot medved iz Mojce Pokraculje, kateremu je med visel iz gobčka. Tako sem tudi jaz še nekaj časa razkazovala temno čokolado okrog ust.
Naslednji podvig vzpetina v gozd iz Čolnarne. Se spomnite stare trim proge? Potem se zagotovo spomnite tudi "hribčka". Pozabila sem, da sem do Čolnarne vedno prišla iz druge strani, torej po hribu navzdol, tokrat navzgor ni šlo. MojPony ima le omejene zmožnosti. Mene! On bi še šel,toda jaz???
Počasi ugotavljam, da obljubo, da bom gonila na Vršič, le ne bo tako enostavno izpolniti. Razočarana sem potrebovala šilce spodbude in dobila Pina Colado pri dragih prijateljih Žurgecih. Nato čez progo, še skok v mesto na odlične perutničke v Patrick's-a in potem končno proti domu.
Rezultat - 30 km v 5 urah - ni glih za Guinnessovo knjigo rekordov, ampak doživetje? Tega se ne da opisati. Občutek, da bi lahko sedla na kolo in se peljala v nedogled, v neznano, je neverjeten.
Sva pa danes doživela še nekaj. Karambol (na srečo ni bilo nikomur hudega), ker sem pasla zijala (pa ne za mladimi fanti, kot bi dejale moje drage prijateljice, že vejo katere) temveč trn v zračnici.
MojPony me vseeno ni pustil na cedilu... ne glede na to, da je imel preluknjano gumo, je z zadnjimi izdihi zdržal do doma.
Zdaj zaflikan počiva in se veseli novih dogodivščin z mano.
Komentarji
Objavite komentar