Kje so meje vsakega posameznika?
To vprašanje sem si danes postavljala kar naprej. Moja meja za vzdržljivost na primer, je bila točno na 46,2 km od Graza.
Kaj vse bi dala, da bi lahko zlezla z MojPonyja in.... odnehala.
Pa sem imela do cilja še kar nekaj kilometrov.
Vse me je bolelo noge, roke in... 34 stopinj C, je iz mojega telesa potegnilo zadnje atome moči. Boleče riti raje sploh ne bom omenjala
Da lahko v življenju premikamo meje, potrebujemo motivacijo.
Motivacijo, ki nas na koncu pripelje do željenega cilja. Različne so, in vsakemu posamezniku primerne. Moja motivacija danes pa ni bil Vršič, ne par kilogramov manj, ki jih bom mogoče z MojPonyjem zgubila.
Neeee, moja motivacija danes so bili čevapčiči! Prav ste prebrali.
Po 46 km gonjenja MojPonyja (in vmes tudi PonyBluja, da ne bi bilo krivično do sotrpina Gorazda), sta naju poklicala draga prijatelja Suzana in Dušan ter naju povabila na kosilo.
Naenkrat moje noge niso bile več utrujene, sonce me ni motilo, rit ne bolela. Vidite zdaj kako je s tem. Na koncu te motivira čevapčič.
Suzana in Dušan, hvala. Kosilo oz. čevapčiči so bili odlični.
Ko sedaj sedim doma na kavču in počivam, kar ne morem verjeti, da mi je uspelo. Pony ima vseeno skoraj enkrat manjša kolesa in ni ga enostavno gonit.
Ampak še bom šla iz Graza v Maribor. Pot je prekrasna, urejena, zanimiva. In koliko je bilo danes kolesarjev, pešcev, tekačev.
Malce sem edino razočarana, da moram na tako kolesarjenje v tujino. Avstrijci so tako domiselno speljali kolesarske poti skozi male vasice. Nikjer ni prometa, zato lahko brezskrbno pohajkuješ s kolesom.
Mogoče so tudi pri nas v Sloveniji kje takšne poti. Obljubim vam, da bom jih raziskala za vas. In če se kdo želi pridružiti s svojim Ponyjem, bom vesela.
Zdaj pa grem vseeno malo počivat. In vzet še kakšen aspirin. Drugače mi jutri muskelfiber ne uide.
Komentarji
Objavite komentar