KAKO ME IZABELA JE ZADELA



Kako me »Izabela« je zadela
Ritoznoj je razloženo naselje na prisojnem jugovzhodnem obronku Pohorja v Občini Slovenska Bistrica. (wikipedia)
Tam nekje med hribčki Ritoznoja živijo naši dragi prijatelji Mojca in Aleš Wenzel. - Štokwenzel
Dolgo je že, kar smo bili pri njih.
In ker mi je Mojca zadnjič dala izziv:
"Te pa do nas pridi s Ponyjem, če si upaš", se temu seveda nisem mogla upreti.
Po navigaciji so tja vodile tri poti. Izberem najdaljšo in najbolj varno.
Navigacijsko se ponavadi kar dobro znajdem. Včeraj pa je moja »Magda« (tako kličem navigacijo), kar naprej nekaj preračunavala??? Zdaj pa ne vem, ali je jaz nisem razumela, ali pa ona ne mene. Izgubila sem se že v Miklavžu.
Nekje, malo kasneje, me dohiti Gorazd in v tempu kreneva kar po glavni cesti v Ritoznojske brege.
Kdor se vozi z avtom v Slovensko Bistrico po stari cesti, ve točno kaj mislim. Ne imenuje se kraj zastonj Ritoznoj.
Po tistem bregu za Polskavo in potem še enem in še enem in še enem do Wenzlov, mi je teklo že povsod, ne samo po riti.
"Pa saj ne morem verjet", je navdušena Mojca, ko me zagleda vso zasopihano in rdečo v obraz na njenem dvorišču.
K Wenzlom domov je vedno fajn prit. Pri njih se dobro je, še posebej sedaj, ko njun sin Tjan postaja pravi kuharski velemojster in pije!!!
Še bolj pa sem navdušena nad njunimi izdelki iz starih vinskih sodov. Svetilke, stojala za vino, deščice za serviranje z vilicami so izdelki primerni za svetovni trg.
In še nekaj je bilo včeraj svetovno : Tjanovo prvo vino – »Izabela«. No, in ta »Izabela« je poskrbela, da mi je bilo potem tako prijetno, da se nisem domov odpravila do dveh zjutraj. Moja sestra Tanja je bila najina rešiteljica, ko je s Caddyjem prišla po naju. Ponoči oz. zjutraj bi težko gonila cik-cak čez hribe nazaj.
Wenzli, upam da kmalu ponovimo druženje. Tokrat pri nas. "Izabelo" pa prosim pustite v Ritoznoju. Bo mi od tam manj nevarna. 






Komentarji