Peljeva se z MojPonyjem dan nazaj v mesto na kavo.
Pri Domu Danice Vogrinec pripelje po cesti mimo naju lep, velik, drag avto. Šipa se spusti in ven čez sovoznikov sedež se skloni moški. Prepoznam ga na videz, mariborčan, znan iz sveta športa.
Najprej se nasmehnem in ustavim misleč, da me želi kaj vprašat, on pa, vidno 'rahlo' vinjen, reče:
'Mala, kaj goniš? Škoda teh nogic. Prid, sed se raje v moj avto, te bom pelo. Greva v jacuzzi.'
Nasmehnem se (WTF???) še enkrat, pač ker sem prijazna (čeprav bi ga najraje nekam poslala), in nadaljujem vožnjo.
Nekaj časa še vozi tako vštric z mano, cik cak, z eno roko na volanu, s telesom sklonjen proti sovoznikovem oknu in zraven govori, potem pa zakolne in me pošlje nič kaj prijazno tja, od koder sem prišla na svet.
Zagonim hitreje, brez besed, šokirana naprej.
Moj pony že ve kdaj me mora odpeljat stran od bedakov. Če kdo koga slučajno prepozna v tem zapisu, sporočam, da je vsaka podobnost s katerokoli resnično osebo zgolj in čisti slučaj!
Komentarji
Objavite komentar