Razlagam otrokom:
"Makedonija je prekrasna dežela. Zelena, prijazna, vendar še ne tako moderna. V vaseh npr. so nekje še stranišča na štrbunk, na cesti je makadam, hiše nimajo vodovoda, nimajo fasade, ljudje se še vozijo s konjskimi vpregami."
In res, ko po desetih urah vožnje prestopimo mejo, nas pričaka prostrana širina dežele, ki se mi pred toliko leti sploh ni zdela kaj posebnega. Sedaj pa ostanem brez besed.
Velike nenaseljene površine in posušena zemlja z nekaj grmičevja, me spominja na prekrasne prizore puščave iz ameriških filmov. Velika dežela z malo naseljenosti in neomejenimi možnostmi.
Čudimo se. In se vozimo dalje. Nekatere vasice so obstale v času.
Potem pa pridemo v Ilovico. Vasico tik pred bolgarsko mejo. Rojstni kraj mojih staršev.
"Poglej, konjski voz!"
"Poglej, kakšne lepe hiše!" zaslišim otroka enega za drugim.
Kakšno nasprotje. Po dvaindvajsetih letih v kraju mojih prednikov ni več nič tako, kot je bilo. Vsaj na prvi pogled.
Cesta asfaltirana skozi celo vas, hiše nove in prekrasne (včasih ostanem kar brez besed od presenečenja). Na drugi strani, na moje veselje, še vedno veliko konjskih vpreg.
Sorodniki veseli, da se ne da opisat. Brino, Roka in Gorazda vidijo prvič. Sprva malo zadržano popoldne, se prevesi v noč petja in zabave.
Teta povpraša Roka, če bo pil vodo in ko ta pokima, se teta usede in se naprej pogovarja z nami. Začnem se smejati.
V Makedoniji (sploh v predelu Strumice) kimanje pomeni NE, odkimavanje pa JA. Rešimo nesporazum in se na koncu vsi odžejamo.
Sestrične in bratranci pridejo iz vseh strani in zabavamo se pozno v noč.
To je tisto česar se spominjam iz otroštva in pri srcu mi je prijetno.
Kaj pa MojPony?
Tokrat žal spet ni mogel z menoj. Toda upala sem, da bom v garaži kakšnega sorodnika našla tudi njegovega prednika.
In šla malo naokoli. Ni mi uspelo. In bolje da ne.
Ker vozniki... ti pa so v Makedoniji res grozni. Kakšna pravila? Kakšni znaki? Gas, pa gremo.
Ja, po dvaindvajsetih letih je v deželi mojih prednikov vse drugače. Vsi so starejši in nekateri so žal tudi umrli. Kar pa je zagotovo ostalo isto, pa je iskrenost, veselje in dobrota ljudi. Ponyja smo na koncu našli. Tudi on se je postaral.
"Se
gledamo!"
"Makedonija je prekrasna dežela. Zelena, prijazna, vendar še ne tako moderna. V vaseh npr. so nekje še stranišča na štrbunk, na cesti je makadam, hiše nimajo vodovoda, nimajo fasade, ljudje se še vozijo s konjskimi vpregami."
In res, ko po desetih urah vožnje prestopimo mejo, nas pričaka prostrana širina dežele, ki se mi pred toliko leti sploh ni zdela kaj posebnega. Sedaj pa ostanem brez besed.
Velike nenaseljene površine in posušena zemlja z nekaj grmičevja, me spominja na prekrasne prizore puščave iz ameriških filmov. Velika dežela z malo naseljenosti in neomejenimi možnostmi.
Čudimo se. In se vozimo dalje. Nekatere vasice so obstale v času.
Potem pa pridemo v Ilovico. Vasico tik pred bolgarsko mejo. Rojstni kraj mojih staršev.
"Poglej, konjski voz!"
"Poglej, kakšne lepe hiše!" zaslišim otroka enega za drugim.
Kakšno nasprotje. Po dvaindvajsetih letih v kraju mojih prednikov ni več nič tako, kot je bilo. Vsaj na prvi pogled.
Cesta asfaltirana skozi celo vas, hiše nove in prekrasne (včasih ostanem kar brez besed od presenečenja). Na drugi strani, na moje veselje, še vedno veliko konjskih vpreg.
Sorodniki veseli, da se ne da opisat. Brino, Roka in Gorazda vidijo prvič. Sprva malo zadržano popoldne, se prevesi v noč petja in zabave.
Teta povpraša Roka, če bo pil vodo in ko ta pokima, se teta usede in se naprej pogovarja z nami. Začnem se smejati.
V Makedoniji (sploh v predelu Strumice) kimanje pomeni NE, odkimavanje pa JA. Rešimo nesporazum in se na koncu vsi odžejamo.
Sestrične in bratranci pridejo iz vseh strani in zabavamo se pozno v noč.
To je tisto česar se spominjam iz otroštva in pri srcu mi je prijetno.
Kaj pa MojPony?
Tokrat žal spet ni mogel z menoj. Toda upala sem, da bom v garaži kakšnega sorodnika našla tudi njegovega prednika.
In šla malo naokoli. Ni mi uspelo. In bolje da ne.
Ker vozniki... ti pa so v Makedoniji res grozni. Kakšna pravila? Kakšni znaki? Gas, pa gremo.
Ja, po dvaindvajsetih letih je v deželi mojih prednikov vse drugače. Vsi so starejši in nekateri so žal tudi umrli. Kar pa je zagotovo ostalo isto, pa je iskrenost, veselje in dobrota ljudi. Ponyja smo na koncu našli. Tudi on se je postaral.
Komentarji
Objavite komentar