Ja, vem, naslov je tokrat malce dvomljiv, ampak do te zgodbe še pridemo
Torej, nedelja je spet dan za Ponygonjenje.
Tisti, ki se sprašujete, kaj je s projektom Avtodom, naj vas potolažim, da od tega tedna naprej nadaljujemo tudi s tem. Kombi je moral na generalni pregled in ko sem nazadnje ujela pogled nanj, si ni bil ravno podoben.
Gospod mojster mehanik ga je namreč razstavil do konca, vse pregledal, vse zamenjal, vse ščistil. In zdaj je kombi znova pripravljen na naslednjih dvesto jurčkov.
Torej, nedelja je dan za Ponygonjenje.
Turo načrtujem že dan prej.
Povabilo velja tudi novim Ponygoničem, zato je tura kratka in zanimiva.
Ob 14. uri se prikaže samo Nuša.
Nekateri so zboleli (to je opravičljivo), nekaterim je nekaj prišlo vmes (upam, da tisto, kar mi pride najprej na pamet in so se zato prav tako imeli fajn), nekateri pa niso ne prišli, ne sporočili. (sram jih bodi)
Vsem pa rečem: lahko vam je žal.
Z Nušo se nama tokrat ne mudi. Počasi gonima iz Lenta na Mlinsko, pa po Partizanski in po Tomšičevem drevoredu. V Mestni park.
Sonček prijetno greje in v Mestnem parku je živahno, kot že dolgo ne.
Prav lepo je videti otroke na igralih, mlada družinica si je naredila piknik na travniku, družba fantov in deklet si podaja frizbi, zaljubljenca se stiskata na klopci, veliko se jih sprehaja s kužki. Pod velikim drevesom večja skupina izvaja jogo.
In midve počasi goniva vsaka svoj Pony.
Iz parka zavijeva proti Kalvariji, kjer sledi prvi “fotošuting”.
Dan je res prelep in takšne so tudi fotke.
“Greva do “šteng”” pomaham Nuši, da pelje za mano.
Pred štengami pa dilema: Gor ali ne gor? Ravno se odločam, ko za seboj zaslišim gospoda kako zaskrbljeno kliče:
“Mickaaaaaa....Miciiiikaaaa..”
Z Nušo se spogledava in prasneva v smeh.
“Glej ga , gospoda, ji tiho namignem, žena mu je všla
“Mickaaaaa, kje siiiiii? Miiiiiiciiiiikaaaa”
Zdaj začne že naju skrbeti, da res ni kaj narobe. Saj veste, ko so ljudje v letih, se hitro radi zgubijo. Kaj če je gospa kam zašla.
Že mislim gospoda vprašat, koga išče, ko se ta nasmeji.
“Micika moja, tukaj si”
Šele takrat zagledam muco, ki se mu elegantno smuka okoli nog z visoko dvignjenim repom.
Skloni se in jo poboža.
Tako, zdaj veste, kdo je Micika na štirih nogah. To je mačka izpod Kalvarije.
Pičiva dalje proti Kamnici, pa čez glavno cesto na Mariborski otok.
Na srečo je odprt in kreneva po srčni poti. Nekje čisto na drugi strani otoka najdeva čisto majhno plažo. Prekrasno. Narediva par fotk in kreneva še na drugi rt.
Na otoku mrgoli ljudi. Sprehajajo se, posedajo po travi in klopeh, tekajo ali kolesarijo kot midve.
Vrneva se mimo Koblarjevega zaliva in naprej do Lenta.
“Vem kam še lahko greva” pomežiknem Nuši. “Če prideva gor po Strmi ulici, si zasluživa sladoled. Pri Lastovki seveda.
Ne zmoti naju niti vrsta do križišča. Splača se čakat.
Na koncu najinega popotovanja si privoščiva še kavo pri Mački in se nato posloviva.
Prevozile sva 13 kilometrov, kar pol manj, kot ponavadi.
Užitek pa je zagotovo bil večji, kot kdajkoli prej.
Zato so poskrbeli prekrasen sončen dan, najboljši sladoled v mestu in seveda “Miiiiciiikaaaa”
Komentarji
Objavite komentar