“Bo čez vikend lepo vreme?”
Pogledam na telefon na aplikacijo.
“Super bo, sonček in 20*C” odgovorim. V mislih že sestavljam Ponyfuro.
“No, pol pa lahko narediva temelj za žar.” reče Gorazd.
????
Ampak jaz se ne dam.
“Ni problema, ti kar daj.”rečem in pokličem Nušo
Tako jo v nedeljo mahneva jo na Pony krog 2. V mislih sestavim
mali krog, taki ravno pravi po kosilu.
Najprej kreneva proti mestu. Ves čas jo peljem po majhnih ulicah, stran od glavne ceste.
“Nimam blage veze, kje sva” reče, ko se spet zapodiva med bloke. Smejim se navihano in jo jezim. Nuša prihaja iz Starš in seveda z avtom večinoma vozi po glavnih cestah.
“Aaaa, vidim zdaj, pri pumpi sva na Pobrežju.” se veseli, ko končno prideva na njej znano pot.
Nadaljujeva proti mestu in počasi nama začne nagajat veter. V mestu ni veliko ljudi. Dan je sicer sončen, vendar v senci ob vetru kar zebe.
Spustiva se na Lent, kjer je malo več sonca in več ljudi.
“Greva raje levo čez Studenški most, ali do Koblerja?”
Gledava levo, senca, gledava desno, sonce. Pa vendar, po moji logiki bi na senčni strani moralo manj pihat, ker je zaveterje. Odločitev se izkaže za pravilno in veselo jo mahava proti Mariborskemu otoku.
Ravno razlagam, kako sem se tukaj jeseni peljala do Ruš in nisem bila preveč zadovoljna z videnim, ko spet obstojiva.
Čisto, čisto nič se še ni spremenilo. Ograje ni, voda še vedno teče kar po hribu navzdol na kolesarsko stezo in vse je blatno.
Razočarani peljeva naprej.
Ok, če smo že mi zadovoljni s takšnim stanjem, tuji kolesarji zagotovo niso. In če se že hvalimo s to kolesarsko potjo, bi zagotovo morala biti bolje urejena. Velika črna pika, kdorkoli je odgovoren za to ⚫️
Nadaljujeva proti elektrarni, zapeljeva skozi Damiševo naselje, do Drava Centra.
“Kaj sma zdaj to midve v Limbušu?” ne more verjeti Nuša.
“Jaaaa, pridi greva na tortico k Teti Fridi.”
Ampak Teta Frida še ni odprla svoje slaščičarne. Drava Center prav tako ni odprt. Tudi tistega lepega travnika več ni, kjer smo si včasih z otroci naredili piknik in metali frisbi. Tam je zdaj veliko gradbišče. Gradili bodo glamping hiške. Ljudi je pa veliko. Dan je lep, veter se tu malo skrije. In vsi se čudijo. Ni kavice, ni klopc, ni stranišča. In odidejo. Tako kot midve.
“Kam zdaj?” vpraša Nuša.
Razmišljam, da bi šle v Ruše, pa si premislim. Mali krog je tako hitro postajal velik, da raje nisem tvegala.
“Pridi, greva drugam na tortico”
In jo mahneva mimo Marlesa in potem levo v Pekre.
“Pa kaj si ti nor, v Pekrah sem”
Nuša kar ne more verjet, kako daleč sva prigonili. Res je minilo en,dva,tri. Le veter naju je ves čas oviral. Bolj sva ga lovili, bolj naju je bičal nazaj.
Ko se sparkirava pred Pohorsko Kavarno, sem že prav premražena in lačna.
Malinova torta nama da energijo in ko se vračava nazaj končno drviva kot puščici. Po Proleterskih brigad, Ptujski, čez gozd, do doma.
Pogledam na tracker, 26,1 km.
“To je bil za tebe mali krog?” vpraša Nuša začudeno.
“No, manjši že kot zadnjič” se nasmejem.
“In zagotovo bolj zanimiv.” pripomni. Tudi sama se strinjam.
Tudi Gorazd zaključi z delom in vsi smo zadovoljni.
Zvečer se na fb pojavi vprašanje še ene druge Ponygoničke, če gre lahko kdaj zraven.
Ob tej priložnosti vas vabim, da se mi pridružite na naslednjem krogu tudi drugi Ponyljubci. Več nas bo, bolj bo zanimivo.
Jaz pa obljubim, da objavim naslednji datum za Ponykrog.
Pogledam na telefon na aplikacijo.
“Super bo, sonček in 20*C” odgovorim. V mislih že sestavljam Ponyfuro.
“No, pol pa lahko narediva temelj za žar.” reče Gorazd.
????
Ampak jaz se ne dam.
“Ni problema, ti kar daj.”rečem in pokličem Nušo
Tako jo v nedeljo mahneva jo na Pony krog 2. V mislih sestavim
mali krog, taki ravno pravi po kosilu.
Najprej kreneva proti mestu. Ves čas jo peljem po majhnih ulicah, stran od glavne ceste.
“Nimam blage veze, kje sva” reče, ko se spet zapodiva med bloke. Smejim se navihano in jo jezim. Nuša prihaja iz Starš in seveda z avtom večinoma vozi po glavnih cestah.
“Aaaa, vidim zdaj, pri pumpi sva na Pobrežju.” se veseli, ko končno prideva na njej znano pot.
Nadaljujeva proti mestu in počasi nama začne nagajat veter. V mestu ni veliko ljudi. Dan je sicer sončen, vendar v senci ob vetru kar zebe.
Spustiva se na Lent, kjer je malo več sonca in več ljudi.
“Greva raje levo čez Studenški most, ali do Koblerja?”
Gledava levo, senca, gledava desno, sonce. Pa vendar, po moji logiki bi na senčni strani moralo manj pihat, ker je zaveterje. Odločitev se izkaže za pravilno in veselo jo mahava proti Mariborskemu otoku.
Ravno razlagam, kako sem se tukaj jeseni peljala do Ruš in nisem bila preveč zadovoljna z videnim, ko spet obstojiva.
Čisto, čisto nič se še ni spremenilo. Ograje ni, voda še vedno teče kar po hribu navzdol na kolesarsko stezo in vse je blatno.
Razočarani peljeva naprej.
Ok, če smo že mi zadovoljni s takšnim stanjem, tuji kolesarji zagotovo niso. In če se že hvalimo s to kolesarsko potjo, bi zagotovo morala biti bolje urejena. Velika črna pika, kdorkoli je odgovoren za to ⚫️
Nadaljujeva proti elektrarni, zapeljeva skozi Damiševo naselje, do Drava Centra.
“Kaj sma zdaj to midve v Limbušu?” ne more verjeti Nuša.
“Jaaaa, pridi greva na tortico k Teti Fridi.”
Ampak Teta Frida še ni odprla svoje slaščičarne. Drava Center prav tako ni odprt. Tudi tistega lepega travnika več ni, kjer smo si včasih z otroci naredili piknik in metali frisbi. Tam je zdaj veliko gradbišče. Gradili bodo glamping hiške. Ljudi je pa veliko. Dan je lep, veter se tu malo skrije. In vsi se čudijo. Ni kavice, ni klopc, ni stranišča. In odidejo. Tako kot midve.
“Kam zdaj?” vpraša Nuša.
Razmišljam, da bi šle v Ruše, pa si premislim. Mali krog je tako hitro postajal velik, da raje nisem tvegala.
“Pridi, greva drugam na tortico”
In jo mahneva mimo Marlesa in potem levo v Pekre.
“Pa kaj si ti nor, v Pekrah sem”
Nuša kar ne more verjet, kako daleč sva prigonili. Res je minilo en,dva,tri. Le veter naju je ves čas oviral. Bolj sva ga lovili, bolj naju je bičal nazaj.
Ko se sparkirava pred Pohorsko Kavarno, sem že prav premražena in lačna.
Malinova torta nama da energijo in ko se vračava nazaj končno drviva kot puščici. Po Proleterskih brigad, Ptujski, čez gozd, do doma.
Pogledam na tracker, 26,1 km.
“To je bil za tebe mali krog?” vpraša Nuša začudeno.
“No, manjši že kot zadnjič” se nasmejem.
“In zagotovo bolj zanimiv.” pripomni. Tudi sama se strinjam.
Tudi Gorazd zaključi z delom in vsi smo zadovoljni.
Zvečer se na fb pojavi vprašanje še ene druge Ponygoničke, če gre lahko kdaj zraven.
Ob tej priložnosti vas vabim, da se mi pridružite na naslednjem krogu tudi drugi Ponyljubci. Več nas bo, bolj bo zanimivo.
Jaz pa obljubim, da objavim naslednji datum za Ponykrog.
Komentarji
Objavite komentar