Minuli vikend je bil rezerviran za obletnice. Obletnica Gorazd, obletnica Vršič in obletnica MojPony.
Zato sem vedela, da se bova čez vikend nekam odpravila. Odločitev ni bila težka. Morje.
Toliko lažja, ker sva po dolgem času nekaj delala tudi na kombiju in je bil pripravljen na pot. In bivanje, seveda.
Tako v petek zvečer naloživa kolesi, vzameva najbolj nujne stvari in se (pre)pozno odpraviva proti Istri.
Prva postaja Rovinj. V bivši tovarni ribjih konzerv Mirna, je nastal nov klub Steel. Noro dober ambient iz betona in železa ter odlična hause glasba me navduši. Tokrat ni bilo vstopnine, cene pijač še zmerne, klub pa poln ravno toliko, da je še bilo prijetno. Priporočam zelo, čeprav menim, da bo v glavni sezoni, ko bo tam veliko turistov, težko sploh priti noter. Dobrodošla novost v tem mestu, poleg seveda novega hotela Grand Park.
Proti jutru (beri ob pol štirih), se odpravivav Premanturo v kamp Stupice. Seveda pozabim, da ponoči z avtom ne moreš v kamp, zato se sparkirava kar pred recepcijo. Zaspim v trenutku, kot da sploh ne bi spala v kombiju.
Zjutraj pa.... galama, razbijanje železa, živ žav. Zraven parkirišča gradijo hotel. Hitro se raje prijaviva v kamp in kombi parkirava čisto ob vodi. Ura je zgodnja. Morje mirno. Bonaca, bi rekli morjeplovci. Jaz takemu jutru rečem RAJ.
Tišina. Mir. Tu in tam kakšen sprehajalec kužka, tekač ali jutranji plavalec. Sparkiram MojPonyja in ne mine par minut, ko pride mimo starejši par. Pritegne ju Pony. Zaklepetamo se in izvem, da sta iz Maribora, živita pa na Dunaju. Da do danes ni bilo lepega vremena, danes pa bo super, toplo in sončno. Poslovimo se z povabilom na kavo.
Ker mi že malo kruli v želodcu, greva do mesta na zajtrk. Gorazd se med potjo ustavi in telefonira, jaz pa veselo pičim naprej. Ko se ustavim na ovinku, sem takoj deležna trobljenja s strani mimovozečih prostovoljcev, češ bejba, lahko kaj pomagam.
Prijazno jih odslavljam in čakam svojega princa na kolesu.
Zajtrk pojeva kot bi mignil, saj je tudi ura že skoraj bolj primerna za kosilo kot zajtrk. In se odpraviva na potep.
Kranjski kamp, zapuščeni Hrastovec, pa nazaj skozi Stupice na Kamenjak. Sonce žge, ko peljem po prašni cesti. Vozniki v avtih so obzirni in vozijo res počasi, vendar se zaradi potu prašna zemlja lepi na mojo kožo. Poleg tega oblečem oblekico temne barve, kar še bolj privlači sonce. Gledam table, kje je Safari bar, ker sem že željna sence in hladne pijače.
Tja prideva hitro, skoraj ne morem verjeti, da je tako hitro, saj se mi je sprva zdelo, da bo to grozno daleč. Pot nama krajšajo udeleženci Kamenjak Traila. Čudim se, da koga pri tej vročini ne zadene kap. Nekateri so res že na meji.
Ko prideva do Safari bara, sledi šok. Niti ena miza fraj. Pred šankom vrsta ljudi. Kot da kaj delijo zastonj. Zunaj parkirani avtobusi iz katerih stopajo pretežno ženske. In to Slovenke. Očitno so na izletu. Smejijo se glasno in zasedejo vsak kotiček Safari bara.
Končno najdeva mizico, Gorazd se uspe prebiti do natakarice in se vrne s krožnikom oliv in sira ter s pivom. Počitek v senci paše in nikamor se nama ne mudi.
Spustiva se do skalnatih plaž na južni strani in tudi tam gneča. Ljudje se sončijo na kamenju, pogumni skočijo v morje.
Kamenjak ni več to, kar je bil. Postal je turističen kraj, kjer nimaš več nobene zasebnosti in miru.
Odločiva se, da greva na drugo stran, v zaliv Portič. Gorazd seveda izbere bližnjico, ki pa se ne izkaže za najboljšo izbiro. Skozi grmičevje in skale potiskam MojPonyja in molim, da ne stopim na kakšno kačo. Ampak, ko prispeva dol, mi ni žal. V zalivu je sicer parkiranih kar nekaj barčic, ampak plaža je prazna. Vsake toliko časa priteče mimo udeleženec triatlona, zasopihan in rdeč, drugače pa je zaliv miren.
Namočim noge in spet doživim šok. Voda je ledena. Z barke blizu obale dva mlada fanta pogumno skačita v morje in glasno vriskata.
To ni zame, si rečem in raje sedem na toplo kamenje.
Ko si pogrejem kosti, se odpraviva nazaj v kamp.
Samo malo se vležem, rečem Gorazdu, da se spočijem. Zbudim se zjutraj.
Pravzaprav me zbudi vonj kave. Že dolgo je tega kar sem sedela ob samem morju in zjutraj pila kavico. Uživam v vsaki minuti, vsakem trenutku.
Spijeva kavo, pojeva rogljiček in se odpraviva proti Puli.
V Puli z MojPonyjem še nisva bila. Prevoziva mesto, si privoščiva kavo in spomnim se, da sem v Puli bila pravzaprav prvič na morju s starši. Bilo mi je 6 let in v spominu sem imela, da smo bili v kampu Stoja.
"Greva pogledat, če je še kaj isto." rečem in že sva na poti tja.
Seveda ni več isto. Od tega je že dobrih štirideset let. Pa vendar najdeva igrišče, kjer smo se otroci igrali pred večerjo, pa amfiteater, kjer smo plesali po večerji. Celo stavbo, v kateri so spali naši prijatelji in jo sedaj obnavljajo. Vse ostalo pa je drugače. Mobilne hišice, glamping šotori, vse to kar spada danes v sodoben kamp.
Vrneva se do kombija in se odločiva, da greva na pozno kosilo v Poreč v Zeleno Laguno.
Zdaj pa vi meni povejte, kako je lahko v Zeleni Laguni Hotel Plavi? Zakaj pa ni hotel Zeleni, če je laguna zelena? Oziroma zakaj Hotel Plavi ni v Plavi Laguni?
Kakor koli že, pristala sva v restavraciji pred Hotelom Plavi v Zeleni Laguni.
In zelo dobro jedla.
Ko vmes preverim stanje na cestah, me mine želja do hrane. Povsod kolone, nesreče, mejni prehodi zabasani.
Iščeva možnosti brez gneče, na koncu izbereva Rakitovec in sva hitro čez mejo.
Na Divači pa 16km kolona in po polžje se vračava domov. V Ljubljani na barju se po urah vožnje ustaviva na kavi in prvič mi je kristalno jasno, zakaj ljubljančanom pravijo žabarji. Ko stopim iz kombija, me objame zvok reganja, kvakanja, in drugih zvokov, ki jih oddajajo žabe.
Na Barju se odvija pravi žabji žur. V misli mi pride pesmica "žabe svatbo so imele, zbrane iz sosednjih mlak" in tako pojoča stopim v trgovino na pumpi. Še dobro, da me prodajalec ne sliši. Vprašanje, če bi dobila kavo.
Po šestih urah vožnje iz Poreča, končno prispeva domov. Veliko zadovoljna, malo utrujena in zelo opečena.
Ampak za menoj je super vikend in kombi je zakon. Za vsak slučaj pa je v predalu tudi že sončna krema.
Komentarji
Objavite komentar