"Senčnik za sprednjo šipo?"
"Imam."
"Vodna tehtnica?"
"Wasservago misliš? Imam dve"
"Metlica?"
Gorazd stegne roko v predal in zmagoslavno dvigne roko z metlico. "Tukaj!"
"Odpirač za vino?"
"V beli škatli"
"Vrečke za smeti?"
Gorazd me pogleda. "Bova kupila na pumpi"
"In še zadnje...šamrli?"
"Kar poglej ob strani zraven postelje."
Pogledam in zagledam lično zložen stolček, ki bo služil za stopničko.
"Jeeeej, pripravljena sva za pot!"...."Kam sploh greva?"
Tokrat destinacijo izbereta najina draga prijatelja Dušan in Suzana. Tudi onadva imata kombi - avtodom. Ampak njun je veliko večji in zelooooo lep. In sama sta ga naredila. In ga tudi rentata. Dušan in Suzana sta lastnika Avtodom Centra Casper in če kaj znata, znata poskrbet za vse kar je povezano z avtodomi, vključno z lokacijo kampiranja.
Izbereta Punat na Krku.
Pot seveda začnemo v Tepanju ob kavi in zajtrku ob 06,15. Sploh se nam ne mudi. na cesti in mejnih prehodih je že tako ali tako gneča in uživamo že na poti. Mahnemo jo proti Primorju, na Kozino in na mejni prehod Satrod, kjer ni nobene gneče. Malo se zabašemo pred mostom za Krk, pa tudi ni tako hudo. Vse je še v mejah normale. V hecu želiva priti čez most v kategoriji 1, in Gorazd z metrom meri višino kombija, pa ga gospodična na šalterju prijazno opomni, da imajo senzorje, ki natančno zmerijo višino avta. Tako plačava kategorijo 2. Probala sva :-)
Po vse postankih za kavico in vseh postankih za wc, pridemo v Kamp Pila ob 11. uri.
Kamp Pila je majhen, prijeten kamp v Punatu, malo dalje od marine. Od Suzane izvem, da ga pospešeno obnavljajo in bi naj do naslednjega leta postal celo kamp s 5 zvezdicami v lasti Falkensteinerja.
Izberemo parcelo s pogledom na morje in se postavimo kontra, da lahko odpremo senčnike in si naredimo prijeten kotiček za druženje.
Če je kaj, kar me navdušuje pri avtodomu, je to, da prideš, parkiraš in si že postavljen za dopust.
Ko sva še hodila s šotorom, sva le tega morala najprej sestavit, pa vedno sva iskala parcelo brez kamenja in korenin ter po možnosti še pod drevesom zaradi sence. Da o dežju sploh ne govorim, kako je bilo včasih vse mokro.
Ko ravno premišljujem o tem, se vlije iz oblakov. Tokrat me dež niti malo ne moti. Zunaj je toplo in na morju velja, da nevihte pridejo in gredo.
Toda dež ne poneha in prvi dan preživimo v klepetanju pod tendo.
To nas ne ustavi, da si ne bi pripravili okusne večerje, se šli vmes tudi skopat, ker, ko je dež si tako ali tako moker, potem pa šli še na pijačo v bistro tik ob kampu.
Tako ležerno preživimo prvi dan in vseeno sem zvečer utrujena. Niti smešni Johnny English me ne obdrži pokonci. Oči zlezejo skupaj same od sebe.
Dežuje celo noč. Kapljice škljopotajo po strehi kombija, kar pa me sploh ne moti pri spanju.
Ko spet odprem oči, skozi zavese sramežljivo kuka sonce. Nedelja je že zgodaj zjutraj obsijana s soncem. Morje mirno in barčice leno plujejo iz marine.
Z Gorazdom skočiva na kolo in se zapeljeva do trgovine po zajtrk. Po zajtrku pa odrinemo s kolesi proti Krku.
Vročina žge v glavo, vroče je za znoret. Termometer pokaže 31 stopinj.
Kolesarska steza proti Krku je fantastična. Dvosmerna, ves čas lepo poteka ob glavni cesti. Žal ni nobene sence.
Gonim metre in metre in čakam tablo Krk.
Z vsakim obratom si v glavi prepevam Krk, Krk, Krk in spomnim se pesmice, ki so jo peli Rokeri s Moravu: "Krkenzi kikiriki every day...
Priredim si jo po svoje in si pojem: "Krkenzi kilometre" namesto kikiriki.
Pot je takoj lažja, Krk pa bližje.
Najprej jo mahnemo na vrh hriba k cerkvi, kjer je "Galija". Njihovih božanskih rezancev se ne morem nikoli najesti. Pa ne zaradi male porcije, pač pa ker so tako dobri. Naredimo rezervacijo za kosilo, ker drugače ni šans, da dobiš prosto mizo in seveda obvezno fotko MojPonyja.
Nato se spustimo do mesta in si najprej privoščimo kavo na rivi. Ob kavi odločimo, da gremo še v Kamp Ježevac, pogledat kje smo včasih preživljali dopust.
Ravno jo mahnemo proti pomolu, kjer vidimo kamione z burgerji, ko zaslišim: "MojPony, pridi na pijačo!"
Pogledam kdo me kliče in zagledam Robija, za njim pa še Mitjo, našega glavnega podpornika dogodka MojPony in Jaz. Za njim pa še vso ekipo Street Fooda.
Spijemo "gemischt - špricer", tako, kot se za prave štajerce spodobi. NIma veze, če smo na Krku. Vroče je in pijača paše.
Potem se poslovimo in jo mahnemo v Ježevac.
Kaj naj rečem? Kamping na hrvaškem ni več to, kar je bil. Luksuzne lokacije, luksuzne hiške, luksuzni avtodomi. In luksuzne cene.
Če smo včasih hodili v kamp, ker si nismo mogli privoščiti hotela, ali smo preprosto želeli biti nekje v v naravi, danes ni več tako. Danes je kampiranje del načina življenja in postaja vedno bolj dostopno le tistim z malo bolj polno denarnico. Vsaj v takšnih luksuznih resorjih.
Naš kamp je bil v primerjavi s tem še zelo pristen in tudi ugoden. In meni bolj ljub.
Ko se po kosilu vrnemo v Punat, smo vsi utrujeni. Še najbolj očitno MojPony, ki kar pade v travo, ko ga sparkiram.
Po krajšem počitku, odrineva z Gorazdom proti domu, Dušan in Suzana pa ostaneta še dva dni.
Super vikend, super družba in seveda kolesarska trasa primerna za MojPony.
Priporočam!
"Imam."
"Vodna tehtnica?"
"Wasservago misliš? Imam dve"
"Metlica?"
Gorazd stegne roko v predal in zmagoslavno dvigne roko z metlico. "Tukaj!"
"Odpirač za vino?"
"V beli škatli"
"Vrečke za smeti?"
Gorazd me pogleda. "Bova kupila na pumpi"
"In še zadnje...šamrli?"
"Kar poglej ob strani zraven postelje."
Pogledam in zagledam lično zložen stolček, ki bo služil za stopničko.
"Jeeeej, pripravljena sva za pot!"...."Kam sploh greva?"
Tokrat destinacijo izbereta najina draga prijatelja Dušan in Suzana. Tudi onadva imata kombi - avtodom. Ampak njun je veliko večji in zelooooo lep. In sama sta ga naredila. In ga tudi rentata. Dušan in Suzana sta lastnika Avtodom Centra Casper in če kaj znata, znata poskrbet za vse kar je povezano z avtodomi, vključno z lokacijo kampiranja.
Izbereta Punat na Krku.
Pot seveda začnemo v Tepanju ob kavi in zajtrku ob 06,15. Sploh se nam ne mudi. na cesti in mejnih prehodih je že tako ali tako gneča in uživamo že na poti. Mahnemo jo proti Primorju, na Kozino in na mejni prehod Satrod, kjer ni nobene gneče. Malo se zabašemo pred mostom za Krk, pa tudi ni tako hudo. Vse je še v mejah normale. V hecu želiva priti čez most v kategoriji 1, in Gorazd z metrom meri višino kombija, pa ga gospodična na šalterju prijazno opomni, da imajo senzorje, ki natančno zmerijo višino avta. Tako plačava kategorijo 2. Probala sva :-)
Po vse postankih za kavico in vseh postankih za wc, pridemo v Kamp Pila ob 11. uri.
Kamp Pila je majhen, prijeten kamp v Punatu, malo dalje od marine. Od Suzane izvem, da ga pospešeno obnavljajo in bi naj do naslednjega leta postal celo kamp s 5 zvezdicami v lasti Falkensteinerja.
Izberemo parcelo s pogledom na morje in se postavimo kontra, da lahko odpremo senčnike in si naredimo prijeten kotiček za druženje.
Če je kaj, kar me navdušuje pri avtodomu, je to, da prideš, parkiraš in si že postavljen za dopust.
Ko sva še hodila s šotorom, sva le tega morala najprej sestavit, pa vedno sva iskala parcelo brez kamenja in korenin ter po možnosti še pod drevesom zaradi sence. Da o dežju sploh ne govorim, kako je bilo včasih vse mokro.
Ko ravno premišljujem o tem, se vlije iz oblakov. Tokrat me dež niti malo ne moti. Zunaj je toplo in na morju velja, da nevihte pridejo in gredo.
Toda dež ne poneha in prvi dan preživimo v klepetanju pod tendo.
To nas ne ustavi, da si ne bi pripravili okusne večerje, se šli vmes tudi skopat, ker, ko je dež si tako ali tako moker, potem pa šli še na pijačo v bistro tik ob kampu.
Tako ležerno preživimo prvi dan in vseeno sem zvečer utrujena. Niti smešni Johnny English me ne obdrži pokonci. Oči zlezejo skupaj same od sebe.
Dežuje celo noč. Kapljice škljopotajo po strehi kombija, kar pa me sploh ne moti pri spanju.
Ko spet odprem oči, skozi zavese sramežljivo kuka sonce. Nedelja je že zgodaj zjutraj obsijana s soncem. Morje mirno in barčice leno plujejo iz marine.
Z Gorazdom skočiva na kolo in se zapeljeva do trgovine po zajtrk. Po zajtrku pa odrinemo s kolesi proti Krku.
Vročina žge v glavo, vroče je za znoret. Termometer pokaže 31 stopinj.
Kolesarska steza proti Krku je fantastična. Dvosmerna, ves čas lepo poteka ob glavni cesti. Žal ni nobene sence.
Gonim metre in metre in čakam tablo Krk.
Z vsakim obratom si v glavi prepevam Krk, Krk, Krk in spomnim se pesmice, ki so jo peli Rokeri s Moravu: "Krkenzi kikiriki every day...
Priredim si jo po svoje in si pojem: "Krkenzi kilometre" namesto kikiriki.
Pot je takoj lažja, Krk pa bližje.
Najprej jo mahnemo na vrh hriba k cerkvi, kjer je "Galija". Njihovih božanskih rezancev se ne morem nikoli najesti. Pa ne zaradi male porcije, pač pa ker so tako dobri. Naredimo rezervacijo za kosilo, ker drugače ni šans, da dobiš prosto mizo in seveda obvezno fotko MojPonyja.
Nato se spustimo do mesta in si najprej privoščimo kavo na rivi. Ob kavi odločimo, da gremo še v Kamp Ježevac, pogledat kje smo včasih preživljali dopust.
Ravno jo mahnemo proti pomolu, kjer vidimo kamione z burgerji, ko zaslišim: "MojPony, pridi na pijačo!"
Pogledam kdo me kliče in zagledam Robija, za njim pa še Mitjo, našega glavnega podpornika dogodka MojPony in Jaz. Za njim pa še vso ekipo Street Fooda.
Spijemo "gemischt - špricer", tako, kot se za prave štajerce spodobi. NIma veze, če smo na Krku. Vroče je in pijača paše.
Potem se poslovimo in jo mahnemo v Ježevac.
Kaj naj rečem? Kamping na hrvaškem ni več to, kar je bil. Luksuzne lokacije, luksuzne hiške, luksuzni avtodomi. In luksuzne cene.
Če smo včasih hodili v kamp, ker si nismo mogli privoščiti hotela, ali smo preprosto želeli biti nekje v v naravi, danes ni več tako. Danes je kampiranje del načina življenja in postaja vedno bolj dostopno le tistim z malo bolj polno denarnico. Vsaj v takšnih luksuznih resorjih.
Naš kamp je bil v primerjavi s tem še zelo pristen in tudi ugoden. In meni bolj ljub.
Ko se po kosilu vrnemo v Punat, smo vsi utrujeni. Še najbolj očitno MojPony, ki kar pade v travo, ko ga sparkiram.
Po krajšem počitku, odrineva z Gorazdom proti domu, Dušan in Suzana pa ostaneta še dva dni.
Super vikend, super družba in seveda kolesarska trasa primerna za MojPony.
Priporočam!
Komentarji
Objavite komentar