Prvo kolo sem dobila točno za tretji
rojstni dan. Kako sem bila vesela. Z njim sem se poganjala po dvorišču gor in
dol, dokler ga nisem nekega dne pustila za očetovim avtomobilom in ga je pri
vzvratni vožnji povozil. Žalostno
sem gledala zvito sprednje kolo in po licu so mi tekle debele solze.
Dokler ni v hišo
prišel moj prvi Pony – Zelenko. Sicer ne novi, ne spomnim se več od kod ga je
moj oče pripeljal, ampak to sploh ni bilo pomembno. Spet sem imela kolo.
Ne pomnim kdaj
sem se nazadnje toliko prevozila s kolesom, kot ravno v mojem najstniškem
obdobju. Prijateljica Polona je živela v Damiševem naselju in vsak dan sem se
iz Tezna vozila do nje in nazaj.
Ko sem se
odselila, je oče Ponyja dal sosedovi hčeri. Upam, da se še danes pridno vozi z
njim.
Kasneje sem še
kolesarila, vendar me nobeno kolo ni tako navdušilo kot ravno Pony kolo.
Zato sem bila
toliko bolj vesela, ko sem nove Ponyje zagledala v Mercatorjevi akciji.
Navdušeno sem zbirala nalepke tako dolgo, da so jih razprodali in sem ostala
brez njega.
Nato pa sem
nekega jutra prišla po stopnicah v dnevno sobo.... in tam me je čakal MojPony.
In začela se je najina dogodivščina.
Komentarji
Objavite komentar