V nedeljo je res bilo vroče. Tako je bilo vroče, da jo je bilo treba nekam mahnit z MojPonyjem. Počakala sva na pozno popoldansko uro in štartala opremljena z vodo, očali in kapo.
Za destinacijo izberem Rače. V Račah je Krajinski park, ki ga še nisem obiskala in za katerega sem slišala, da je izredno lep.
Tako jo mahneva proti kanalu in Miklavžu in nato proti Dobrovcem.
"Sem pogledala na Google Maps", rečem Gorazdu, "tam se tudi da prit do Rač. Pa še manj prometno je."
Gorazd pokima, v bistvu mu je vseeno kje greva, samo da greva.
Pri Dobrovcih nadaljujeva pot proti Kidričevem in nato zavijeva pri Dravskem Dvoru pri gozdu v smeri proti avtocesti.
Prekrasna asfaltirana pot, ki pelje naravnost v Rače, pod avtocesto in brez prometa. Fantastično. Take poti imam rada. Poti, kjer ni strahu pred avtomobili, poti skozi polja in gozdičke, kjer se duša pomiri in spočije.
Po taki poti prideva naravnost pred Grad Rače.
"Kaj to je Račji dvor? Ali Račji grad? Ali Rački grad? Al kak pač je prav?"
"To je Grad Rače." reče Gorazd.
"Ok, Grad Rače", ponovim. "Lep je ta Grad Rače."
Narediva krog okoli gradu, obvezno fotkanje in iščeva tablo za Krajinski park. Ker od gledanja še nobeden ni nič izvedel, vprašam domačina, ki zadovoljno ližeta sladoled iz bližnje sladoledarne za pot.
"Samo po glavni cesti naprej, ni daleč"
Po glavni cesti res ni bilo daleč, pri rondoju znak levo za Krajinski park.
Gledam kam je obrnjena tabla in gledam, kje je pot, pa mi nič ne štima. Vodi k privat hiši.
Peljeva naravnost po cesti in ob prvi priliki zavijeva levo na poljsko cesto.
Ponirkova pot, piše na mali tablici.
In greva po ponirkovi poti.
"Kaj je že ponirek?" vprašam Gorazda.
"Ne vem, mogoče ptič?" odgovori s vprašanjem.
Ja, ponirek je ptič. Poznamo čopasti ponirek in mali ponirek. Oba prebivata tu v tem parku. In še sedemdeset drugih vrst ptic.
"Kaj to so Račji ribniki ali Rački ribniki?" spet vprašam Gorazda. "Kje pa so race, če so to račji ribniki?
"Labodji ribniki so to. Vidiš labode?" mi vrne.
In res pred seboj zagledam prelep ribnik na katerem mirno plavajo labodi. Pomudiva se nekaj trenutkov ob prekrasnem ambientu in kar nimam volje iti naprej.
Krajinski park ni bil prazen. Veliko ljudi se je sprehaja in kolesari. Ampak vsega tega sploh ne opaziš, ker so vsi v nekem transu zaradi prekrasnega ambienta.
Ker sva pozno krenila od doma, nisva želela, da naju nazaj grede zasači tema, zato se odpeljeva naprej.
V Račah pred sladoledarnico Calimero dolga vrsta. V vrsto se postavim tudi jaz. In pridno čakam na sladoled.
"Gorazd, kaj Calimero je tudi bil raca?" spet vprašam in čakam na reakcijo, medtem ko opazujem ptiča z lupinico na glavi.
"Ne", reče mirno, "Calimero je bil labod".
"Zakaj pa je naslov zgodbice Črni raček?"
Ampak Gorazd se ne pusti sprovocirat. Uživa na kolesu in ob sladoledu.
Nazaj jo šibneva skozi Orehovo vas, in mimo letališča. Pri Magni prava avtocesta za kolesarje. Pohvalno. In čez Rogozo domov. Dobrih 30 kilometrov prevoziva. In se doma sparkirava ob temi.
Take so te Rače, račke in druge račje zadeve.
Pot pa je fenomenalna in jo priporočam za popoldanski nedeljski izlet.
In obvezno se ustavite tudi na sladoledu. Ne bo vam žal.
Za destinacijo izberem Rače. V Račah je Krajinski park, ki ga še nisem obiskala in za katerega sem slišala, da je izredno lep.
Tako jo mahneva proti kanalu in Miklavžu in nato proti Dobrovcem.
"Sem pogledala na Google Maps", rečem Gorazdu, "tam se tudi da prit do Rač. Pa še manj prometno je."
Gorazd pokima, v bistvu mu je vseeno kje greva, samo da greva.
Pri Dobrovcih nadaljujeva pot proti Kidričevem in nato zavijeva pri Dravskem Dvoru pri gozdu v smeri proti avtocesti.
Prekrasna asfaltirana pot, ki pelje naravnost v Rače, pod avtocesto in brez prometa. Fantastično. Take poti imam rada. Poti, kjer ni strahu pred avtomobili, poti skozi polja in gozdičke, kjer se duša pomiri in spočije.
Po taki poti prideva naravnost pred Grad Rače.
"Kaj to je Račji dvor? Ali Račji grad? Ali Rački grad? Al kak pač je prav?"
"To je Grad Rače." reče Gorazd.
"Ok, Grad Rače", ponovim. "Lep je ta Grad Rače."
Narediva krog okoli gradu, obvezno fotkanje in iščeva tablo za Krajinski park. Ker od gledanja še nobeden ni nič izvedel, vprašam domačina, ki zadovoljno ližeta sladoled iz bližnje sladoledarne za pot.
"Samo po glavni cesti naprej, ni daleč"
Po glavni cesti res ni bilo daleč, pri rondoju znak levo za Krajinski park.
Gledam kam je obrnjena tabla in gledam, kje je pot, pa mi nič ne štima. Vodi k privat hiši.
Peljeva naravnost po cesti in ob prvi priliki zavijeva levo na poljsko cesto.
Ponirkova pot, piše na mali tablici.
In greva po ponirkovi poti.
"Kaj je že ponirek?" vprašam Gorazda.
"Ne vem, mogoče ptič?" odgovori s vprašanjem.
Ja, ponirek je ptič. Poznamo čopasti ponirek in mali ponirek. Oba prebivata tu v tem parku. In še sedemdeset drugih vrst ptic.
"Kaj to so Račji ribniki ali Rački ribniki?" spet vprašam Gorazda. "Kje pa so race, če so to račji ribniki?
"Labodji ribniki so to. Vidiš labode?" mi vrne.
In res pred seboj zagledam prelep ribnik na katerem mirno plavajo labodi. Pomudiva se nekaj trenutkov ob prekrasnem ambientu in kar nimam volje iti naprej.
Krajinski park ni bil prazen. Veliko ljudi se je sprehaja in kolesari. Ampak vsega tega sploh ne opaziš, ker so vsi v nekem transu zaradi prekrasnega ambienta.
Ker sva pozno krenila od doma, nisva želela, da naju nazaj grede zasači tema, zato se odpeljeva naprej.
V Račah pred sladoledarnico Calimero dolga vrsta. V vrsto se postavim tudi jaz. In pridno čakam na sladoled.
"Gorazd, kaj Calimero je tudi bil raca?" spet vprašam in čakam na reakcijo, medtem ko opazujem ptiča z lupinico na glavi.
"Ne", reče mirno, "Calimero je bil labod".
"Zakaj pa je naslov zgodbice Črni raček?"
Ampak Gorazd se ne pusti sprovocirat. Uživa na kolesu in ob sladoledu.
Nazaj jo šibneva skozi Orehovo vas, in mimo letališča. Pri Magni prava avtocesta za kolesarje. Pohvalno. In čez Rogozo domov. Dobrih 30 kilometrov prevoziva. In se doma sparkirava ob temi.
Take so te Rače, račke in druge račje zadeve.
Pot pa je fenomenalna in jo priporočam za popoldanski nedeljski izlet.
In obvezno se ustavite tudi na sladoledu. Ne bo vam žal.
Komentarji
Objavite komentar