Kljub temu, da je MojPony pričakoval, da se bo danes hladil v garaži, jaz pa počivala na kavču pred televizorjem (kar seveda nisem že od kar imam MojPonyja), sva v vročini proti mestu krenila res zelo počasi.
In v tem, laganem ritmu srečava na poti znanko T. (ne boj se T. ne bom te označila).
Veselo jo pozdravim, ker je res zelo dolgo nisem videla, ona pa, kakor da me ni, boža MojPonyja.
"Aaaa, ti si ta znani MojPony" reče, "Te spremljam na Facebooku." Pohupa še na Hupico. "Joj, Hupica, hihihi, kak hecno hupa."
Gledam jo začudeno, to znanko T., ona pa kar nadaljuje:
"In kam boš danes peljal Biljano, MojPony?"
Ko seveda ne dobi odgovora od bicikla ker, kdo pa je že videl, da bi bicikl govoril, me končno vprašujoče pogleda.
"V mesto greva." se pošalim v dvojini.
"Ja lepo. To je tako mala malca zate, a ne MojPony?" reče.
"Ni mu hudega." odgovorim, se nasmehnem in jo vprašam: "In kako si ti? Dolgo te nisem videla."
Odgovori, da je v redu, za kar sem vesela in potem še kar naprej gleda MojPonyja, komentira in ga občuduje.
Včasih so me znanci in prijatelji veselo pozdravljali in pokramljali z MENOJ. Sedaj bodo očitno bolj komunicirali z MojPonyjem.
Ja, tako je to, ko te zasenči bicikl.
Komentarji
Objavite komentar