"Greva nulto turo?" vpraša Gorazd.
Se spomnite nulte ture? Tisto na Gaj, pa čez Kamnico, eno izmed prvih tur z MojPonyjem?
Pogledam na uro, nekaj do sedem zvečer kaže, zato se mi zdi malo prepozno.
"Pa greva samo do svete vode.”
"Svete vode?"
"Ja, saj veš, do tiste pipe nekje na sredi poti do Gaja."
"No, pa greva."
In sva šla. Čez most in po Lentu, mimo Koblarjevega zaliva, mimo Otoka do Bresternice in počasi gor na Gaj.
Tokrat se mi proga sploh ne zdi zahtevna. Super premagujem vzpone, vidi se, da je za menoj sedaj že kar nekaj kilometrov.
Cesta je prazna, tu in tam se nasproti pripelje kak avtomobil. Vročina tudi malce pojenja, zato je prijetno goniti.
Končno prideva do pipe, kjer postaneva in se odžejava.
"Kam pa zdaj?" vpraša Gorazd.
"Zdaj pa greva na obisk."
"Obisk? Kam pa?"
"Presenečenje." In odpeljem naprej, ne da bi mu povedala.
Do Kamnice nekako zdrži, ko pa v rondoju zavijem proti Kungoti, me končno vpraša kam greva.
"Greva na kavo k Nataši."
Našteje vse Nataše, kar jih poznava in na koncu končno omeni pravo.
"Jaaaaa, uganil si!" ga jezim.
Nataša naju že čaka. Pripravi nama super domači sok. Komaj, ko ga spijem na dušek, vidim kako sem žejna. Pridruži se nam še njen mož Tomaž in skupaj sedimo na terasi in klepetamo. Prijetno je, nikamor se nama ne mudi.
Ko je vseeno že čas, da se odpraviva proti domu, Nataša iz kuhinje prinese hrano. Kruhke, salamo, namaze in narezano svežo kolerabo.
Kar ne morem verjeti, kako je okusna.
"Pravkar nabrana iz mojega vrta." reče Nataša, "mi jo jemo kar tako, svežo."
Ne vem ali je kriva sveta voda, ali huda lakota zaradi vročine in napora, koleraba je preprosto božanska in kar ne morem je nehati jesti.
Zato me Nataša odpelje na vrt in mi odreže kolerabo za domov. Pa še solato, pa špinačo, in por.
Tako je moja košarica polna domače zelenjave, ko se sita, odžejana in hvaležna vračava proti domu.
Še bom šla do "svete vode". Se mi zdi, da ti da res neko posebno moč, ko jo spiješ.
In Nataša, ker si naju tako lepo pogostila, se zagotovo najavim z obiskom tudi pri tebi.
Se spomnite nulte ture? Tisto na Gaj, pa čez Kamnico, eno izmed prvih tur z MojPonyjem?
Pogledam na uro, nekaj do sedem zvečer kaže, zato se mi zdi malo prepozno.
"Pa greva samo do svete vode.”
"Svete vode?"
"Ja, saj veš, do tiste pipe nekje na sredi poti do Gaja."
"No, pa greva."
In sva šla. Čez most in po Lentu, mimo Koblarjevega zaliva, mimo Otoka do Bresternice in počasi gor na Gaj.
Tokrat se mi proga sploh ne zdi zahtevna. Super premagujem vzpone, vidi se, da je za menoj sedaj že kar nekaj kilometrov.
Cesta je prazna, tu in tam se nasproti pripelje kak avtomobil. Vročina tudi malce pojenja, zato je prijetno goniti.
Končno prideva do pipe, kjer postaneva in se odžejava.
"Kam pa zdaj?" vpraša Gorazd.
"Zdaj pa greva na obisk."
"Obisk? Kam pa?"
"Presenečenje." In odpeljem naprej, ne da bi mu povedala.
Do Kamnice nekako zdrži, ko pa v rondoju zavijem proti Kungoti, me končno vpraša kam greva.
"Greva na kavo k Nataši."
Našteje vse Nataše, kar jih poznava in na koncu končno omeni pravo.
"Jaaaaa, uganil si!" ga jezim.
Nataša naju že čaka. Pripravi nama super domači sok. Komaj, ko ga spijem na dušek, vidim kako sem žejna. Pridruži se nam še njen mož Tomaž in skupaj sedimo na terasi in klepetamo. Prijetno je, nikamor se nama ne mudi.
Ko je vseeno že čas, da se odpraviva proti domu, Nataša iz kuhinje prinese hrano. Kruhke, salamo, namaze in narezano svežo kolerabo.
Kar ne morem verjeti, kako je okusna.
"Pravkar nabrana iz mojega vrta." reče Nataša, "mi jo jemo kar tako, svežo."
Ne vem ali je kriva sveta voda, ali huda lakota zaradi vročine in napora, koleraba je preprosto božanska in kar ne morem je nehati jesti.
Zato me Nataša odpelje na vrt in mi odreže kolerabo za domov. Pa še solato, pa špinačo, in por.
Tako je moja košarica polna domače zelenjave, ko se sita, odžejana in hvaležna vračava proti domu.
Še bom šla do "svete vode". Se mi zdi, da ti da res neko posebno moč, ko jo spiješ.
In Nataša, ker si naju tako lepo pogostila, se zagotovo najavim z obiskom tudi pri tebi.
Komentarji
Objavite komentar