Če se še spomnite, lani nekje ob tem času sem bila ljubljansko govoreča Štajerka, ki je šla malo raziskovat, kakšna je Dravska kolesarska (Drava Bike) pot iz Maribora do Ruš.
Takrat, malce razočarana, sem vam obljubila, da se ob letu ponovno zapeljem po tej poti.
Sobotni dan je po vseh obveznostih bil ravno pravšen za en mali kolesarski izlet.
Zato nič ne oklevam ob pogledu na Pohorje, kjer so se že nabirali črni oblaki, pač pa zajaham MojPonyja in kar bo, pa bo.
Ne grem do mesta. Že iz vsakodnevnih potepanj po mestu vem, da v centru mesta še vedno ni nobenih kažipotov, v katero smer sploh peljati. Pogrešam eno veliko tablo-zemljevid na Trgu Leona Štuklja, Glavnem trgu ali pred TICem. Pogrešam kažipote v mestu.
Zato na pot štartam z dvoetažnega mostu, po desni strani reke Drave.
Tako mi ni treba dvakrat čez reko, ker sem že na strani Dravske kolesarske poti proti Rušam.
Do Studenškega mostu veselo vrtim pedale. Steza ob Dravi je malce razširjena, na novo nasuta z drobnim kamenjem, utrjena in prav lepa za sprehod in kolesarjenje.
Kljub prihajajoči nevihti je veliko ljudi na stezi: mladi starši z vozički, sprehajalci, kolesarske družine in nobenega problema ni, ko se srečamo.
Nekje na sredi poti me preseneti moderna klop, na kateri pa žal nihče ne sedi. Kar nekaj klopi je na tej stezi, kar je zelo pohvalno, še vedno pa pogrešam majhno ograjico, kot zaščito pred morebitnim padcem v vodo ali zgolj za boljši občutek varnosti.
Toda moje navdušenje hitro splahni, ko od Studenškega mostu zapeljem naprej proti Drava centru.
Kot da, naprej od Studenškega mostu, kolesarska pot ni več od nikogar. Steza se občutno zoža, brežine niso pokošene, prav tako ne trava med enim in drugim kolosekom.
Kasneje proti elektrarni je malo bolje, vendar sumim, da so za to zaslužni tamkajšnji vikendaši, ki z avtomobili vozijo do svojih parcel. (ja, po kolesarski stezi vozijo avtomobili).
Vmes na nekaterih odsekih je steza blatna, kar pa ni posledica dežja, pač pa vode, ki teče v Dravo. Takšnih slapov-izvirčkov je kar nekaj in previdno moraš peljati, da ti na blatu ne zdrsne. Me zamika, da se pri kakšnem osvežim, pa pomislim, da mogoče le ni tako bister, kot na prvi pogled izgleda.
Mimo Marlesa, do Limbuša in do Laznice pot večinoma poteka brez težav po že urejeni gozdarski poti. Potem steza prečka nezavarovan železniški prehod in nadaljujeva pot po pločniku ob glavni cesti do Bistrice ob Dravi, ki je na nekaterih mestih na novo asfaltiran in zato prav prijeten za vožnjo.
Potem pa......
Čista uživancija.
Kakor, da bi se teleportirala v popolnoma novo dimenzijo. Pred mano se odpre urejena kolesarska steza, dvopasovna, asfaltirana, z ograjico in klopcami.
Zavriskam od veselja.
"Jaaaaaa, tako se delajo kolesarske poti. Pohvalno!"
Enkrat, upam, da še za časa mojega življenja, bo takšna steza peljala od Šentilja do Portoroža, da bom končno lahko šla z MojPonyjem na morje.
Do Ruš prideva varno, hitro in zadovoljno.
Vmes kliče Brina kje sva, češ, v Mariboru je naliv, zato nimava časa pohajkovati po Rušah. Grmenje poskrbi, da vrtiva pedale kot zmešana in se spretno izogibava dežju.
Nazaj ne greva po isti poti, temveč ubereva bližnjico. Ves čas se drživa makadamskega pasu ob železnici in tako brez težav prideva do Bumbar parka na Studencih. Enkrat samkrat prideva do točke, kjer morava nesti kolo čez želežniške tire, ker poti naprej več ni. Se pa nadaljuje na drugi strani. Dež naju še vedno lovi, pa se mu kar spretno izogibava. Na Pobrežju naju končno dohiti nevihta in vedrim kar v Hoferju, medtem ko čakam na prevoz domov.
Dobrih 35 km prevoziva in občutki so zelooooo različni. Od majhnih razočaranj, do velikih navdušenj.
Fotografije so dokaz, komentar ni potreben.
Prihodnje leto grem znova.
Takrat, malce razočarana, sem vam obljubila, da se ob letu ponovno zapeljem po tej poti.
Sobotni dan je po vseh obveznostih bil ravno pravšen za en mali kolesarski izlet.
Zato nič ne oklevam ob pogledu na Pohorje, kjer so se že nabirali črni oblaki, pač pa zajaham MojPonyja in kar bo, pa bo.
Ne grem do mesta. Že iz vsakodnevnih potepanj po mestu vem, da v centru mesta še vedno ni nobenih kažipotov, v katero smer sploh peljati. Pogrešam eno veliko tablo-zemljevid na Trgu Leona Štuklja, Glavnem trgu ali pred TICem. Pogrešam kažipote v mestu.
Zato na pot štartam z dvoetažnega mostu, po desni strani reke Drave.
Tako mi ni treba dvakrat čez reko, ker sem že na strani Dravske kolesarske poti proti Rušam.
Do Studenškega mostu veselo vrtim pedale. Steza ob Dravi je malce razširjena, na novo nasuta z drobnim kamenjem, utrjena in prav lepa za sprehod in kolesarjenje.
Kljub prihajajoči nevihti je veliko ljudi na stezi: mladi starši z vozički, sprehajalci, kolesarske družine in nobenega problema ni, ko se srečamo.
Nekje na sredi poti me preseneti moderna klop, na kateri pa žal nihče ne sedi. Kar nekaj klopi je na tej stezi, kar je zelo pohvalno, še vedno pa pogrešam majhno ograjico, kot zaščito pred morebitnim padcem v vodo ali zgolj za boljši občutek varnosti.
Toda moje navdušenje hitro splahni, ko od Studenškega mostu zapeljem naprej proti Drava centru.
Kot da, naprej od Studenškega mostu, kolesarska pot ni več od nikogar. Steza se občutno zoža, brežine niso pokošene, prav tako ne trava med enim in drugim kolosekom.
Kasneje proti elektrarni je malo bolje, vendar sumim, da so za to zaslužni tamkajšnji vikendaši, ki z avtomobili vozijo do svojih parcel. (ja, po kolesarski stezi vozijo avtomobili).
Vmes na nekaterih odsekih je steza blatna, kar pa ni posledica dežja, pač pa vode, ki teče v Dravo. Takšnih slapov-izvirčkov je kar nekaj in previdno moraš peljati, da ti na blatu ne zdrsne. Me zamika, da se pri kakšnem osvežim, pa pomislim, da mogoče le ni tako bister, kot na prvi pogled izgleda.
Mimo Marlesa, do Limbuša in do Laznice pot večinoma poteka brez težav po že urejeni gozdarski poti. Potem steza prečka nezavarovan železniški prehod in nadaljujeva pot po pločniku ob glavni cesti do Bistrice ob Dravi, ki je na nekaterih mestih na novo asfaltiran in zato prav prijeten za vožnjo.
Potem pa......
Čista uživancija.
Kakor, da bi se teleportirala v popolnoma novo dimenzijo. Pred mano se odpre urejena kolesarska steza, dvopasovna, asfaltirana, z ograjico in klopcami.
Zavriskam od veselja.
"Jaaaaaa, tako se delajo kolesarske poti. Pohvalno!"
Enkrat, upam, da še za časa mojega življenja, bo takšna steza peljala od Šentilja do Portoroža, da bom končno lahko šla z MojPonyjem na morje.
Do Ruš prideva varno, hitro in zadovoljno.
Vmes kliče Brina kje sva, češ, v Mariboru je naliv, zato nimava časa pohajkovati po Rušah. Grmenje poskrbi, da vrtiva pedale kot zmešana in se spretno izogibava dežju.
Nazaj ne greva po isti poti, temveč ubereva bližnjico. Ves čas se drživa makadamskega pasu ob železnici in tako brez težav prideva do Bumbar parka na Studencih. Enkrat samkrat prideva do točke, kjer morava nesti kolo čez želežniške tire, ker poti naprej več ni. Se pa nadaljuje na drugi strani. Dež naju še vedno lovi, pa se mu kar spretno izogibava. Na Pobrežju naju končno dohiti nevihta in vedrim kar v Hoferju, medtem ko čakam na prevoz domov.
Dobrih 35 km prevoziva in občutki so zelooooo različni. Od majhnih razočaranj, do velikih navdušenj.
Fotografije so dokaz, komentar ni potreben.
Prihodnje leto grem znova.
Komentarji
Objavite komentar