Jutranja vročina naju vrže iz postelje zgodaj zjutraj in vse kaže, da bo dan presneto vroč. Zato nič kaj preveč ne razmišljava, temveč hitro skočiva na kolesi. V kampu tako ni ničesar, kar pa je, pa še ni odprto. In jo mahneva v Murter na zajtrk.
Po hribu navzgor, pa po hribu navzdol. Do majhnega mesteca Betina, pa spet naokoli ob obali do trga v Murterju. Izbereva Bistro Mareta, kjer imajo na veliki tabli v vseh jezikih napisano - zajtrk.
"Te pa greva sem na früštük." rečem in že sedim ob ograjici, ki gleda na morje, kjer so v majhni marini parkirane stare jadrnice. In odločitev se izkaže za zelo pravilno. Privoščiva si pravi kraljevski angleški zajtrk in spijeva odlično kavico. Potem še malce posediva in kreneva dalje.
Proti Slanici, najboljšemu kampu na otoku Murter. Kakor za koga. Eden zraven drugega stoječi kopalci, ker plavaš v tako nizki vodi res težko, me niso prepričali, da bi se ustavila in se šla še sama osvežit. Zato jo mahnem vzhodno in veselo vozim po cesti, dokler je ni - konec.
"Tu več ne gre naprej", rečem Gorazdu.
"Gre, gre" se ne strinja z mano.
"Ne gre", trmarim, "kaj ne vidiš, da ni več poti. Nemogoče je peljati po teh skalah."
"Si videla video? Okrog celega otoka gre. Seveda je mogoče." In dvigne kolo in ga prestavi na ozek pas pohojene steze ob morju.
Vroče mi je, dan se je segrel čez 30 stopinj, in ni mi do dogodivščin, vendar Gorazd že dvigne MojPonyja in ga postavi na potko.
"Tu gre, vidiš?" se nasmeji in že šiba naprej.
Sledim mu vsa jezna, žejna in vročična. Skozi goščavo prideva do prve plaže, pa po kamnih do druge. Ko prideva do tretje sva že skoraj v najinem kampu.
Da ne govorim, da vmes nosim kolo, ga potiskam, peljem že skoraj po vodi in se jezim še nase, ker grdo preklinjam. In sem vsa opraskana od vej.
"Vidiš, da je šlo," reče, ko se parkirava na parceli.
Nič ne odgovorim in se grem raje skopat.
Med plavanjem, ko malce ohladim vročo glavo, sama sebi priznam, da ni bilo tako hudo in da sem vesela, da sva z MojPonyjem zmogla celo pot.
Je res mogoče priti okoli celega otoka. Ni druge, kot da poskusiva. Zato greva popoldne še dalje od kampa proti vzhodu. Vendar ne prideva daleč. Ustavi naju kamenje, poti vsaj na prvi pogled več ni.
Ob večerji se odločiva, da greva naslednji dan še po drugi strani.
Po hribu navzgor, pa po hribu navzdol. Do majhnega mesteca Betina, pa spet naokoli ob obali do trga v Murterju. Izbereva Bistro Mareta, kjer imajo na veliki tabli v vseh jezikih napisano - zajtrk.
"Te pa greva sem na früštük." rečem in že sedim ob ograjici, ki gleda na morje, kjer so v majhni marini parkirane stare jadrnice. In odločitev se izkaže za zelo pravilno. Privoščiva si pravi kraljevski angleški zajtrk in spijeva odlično kavico. Potem še malce posediva in kreneva dalje.
Proti Slanici, najboljšemu kampu na otoku Murter. Kakor za koga. Eden zraven drugega stoječi kopalci, ker plavaš v tako nizki vodi res težko, me niso prepričali, da bi se ustavila in se šla še sama osvežit. Zato jo mahnem vzhodno in veselo vozim po cesti, dokler je ni - konec.
"Tu več ne gre naprej", rečem Gorazdu.
"Gre, gre" se ne strinja z mano.
"Ne gre", trmarim, "kaj ne vidiš, da ni več poti. Nemogoče je peljati po teh skalah."
"Si videla video? Okrog celega otoka gre. Seveda je mogoče." In dvigne kolo in ga prestavi na ozek pas pohojene steze ob morju.
Vroče mi je, dan se je segrel čez 30 stopinj, in ni mi do dogodivščin, vendar Gorazd že dvigne MojPonyja in ga postavi na potko.
"Tu gre, vidiš?" se nasmeji in že šiba naprej.
Sledim mu vsa jezna, žejna in vročična. Skozi goščavo prideva do prve plaže, pa po kamnih do druge. Ko prideva do tretje sva že skoraj v najinem kampu.
Da ne govorim, da vmes nosim kolo, ga potiskam, peljem že skoraj po vodi in se jezim še nase, ker grdo preklinjam. In sem vsa opraskana od vej.
"Vidiš, da je šlo," reče, ko se parkirava na parceli.
Nič ne odgovorim in se grem raje skopat.
Med plavanjem, ko malce ohladim vročo glavo, sama sebi priznam, da ni bilo tako hudo in da sem vesela, da sva z MojPonyjem zmogla celo pot.
Je res mogoče priti okoli celega otoka. Ni druge, kot da poskusiva. Zato greva popoldne še dalje od kampa proti vzhodu. Vendar ne prideva daleč. Ustavi naju kamenje, poti vsaj na prvi pogled več ni.
Ob večerji se odločiva, da greva naslednji dan še po drugi strani.
Komentarji
Objavite komentar