Ja, prav ste prebrali. Pizze na Murterju ne redijo. Vsaj v najinem primeru ne.
Pa veste zakaj?
Zato ker sva se morala do dobre pizzerije najprej peljati s kolesom nekaj km v eno smer in nato še v drugo.
Če pa slučajno kak dan kar tako mimogrede odpeljeva 30 km, potem pa se tako ali tako ne pozna.
Tako sva zadnji dan, preden sva odrinila domov, pred odhodom šla še na zajtrk in kavico, kasneje nekje na poti domov, pa bi pojedla še pizzo.
Ampak načrti pri nama ne nikoli ne gredo tako, kot sva si zamislila, in tudi tokrat je bilo tako.
Ker se na otoku nahaja ena izmed najbolj znanih cerkvic posvečenih Sv. Roku, in ker imamo doma tudi mi Roka, je bilo jasno, da se bova odpravila tja.
Ampak cerkvica se nahaja visoko na hribu. Res je pogled fantastičen, saj vidiš cel otok in tudi Kornate, ampak do tja je potrebno prit. In ker nisva šla po stopnicah, sva gonila s kolesi do vrha.
Tako sva skurila zajtrk, kavico in še kaj od prejšnje večerje.
Nato sva se spustila do Betine, kjer sva si privoščila malo počitka pred vožnjo domov.
Ker pa sva si prejšnji dan obljubila, da bova šla še po drugi strani otoka, bi bila zelo žalostna, če tega ne bi izpeljala.
Sedla sva na kolesi in se odpeljala proti Tisnemu, pa proti Jezerom, dokler je šlo.
Prekrasna pot, večinoma tlakovana, skozi lepo urejene zalivčke, večinoma v senci borovega gozda. Čisto druga pesem, kot prejšnji dan.
Enkrat po nekaj kilometrih tudi tukaj prideva do točke, kjer se ne da več naprej, vsaj s kolesom ne. Ampak se ne jezim preveč. Prekolesarila sva skoraj cel otok. In zagotovo se še vrneva in bova takrat nadaljevala raziskovanje.
Seveda si pred odhodom privoščiva še odlično pizzo. Ali pa je bila tako odlična, ker sva bila že pošteno lačna.
Kakorkoli, pojedla sva jo brez slabe vesti, ker, saj veste, pizze na Murterju ne redijo.
Pa veste zakaj?
Zato ker sva se morala do dobre pizzerije najprej peljati s kolesom nekaj km v eno smer in nato še v drugo.
Če pa slučajno kak dan kar tako mimogrede odpeljeva 30 km, potem pa se tako ali tako ne pozna.
Tako sva zadnji dan, preden sva odrinila domov, pred odhodom šla še na zajtrk in kavico, kasneje nekje na poti domov, pa bi pojedla še pizzo.
Ampak načrti pri nama ne nikoli ne gredo tako, kot sva si zamislila, in tudi tokrat je bilo tako.
Ker se na otoku nahaja ena izmed najbolj znanih cerkvic posvečenih Sv. Roku, in ker imamo doma tudi mi Roka, je bilo jasno, da se bova odpravila tja.
Ampak cerkvica se nahaja visoko na hribu. Res je pogled fantastičen, saj vidiš cel otok in tudi Kornate, ampak do tja je potrebno prit. In ker nisva šla po stopnicah, sva gonila s kolesi do vrha.
Tako sva skurila zajtrk, kavico in še kaj od prejšnje večerje.
Nato sva se spustila do Betine, kjer sva si privoščila malo počitka pred vožnjo domov.
Ker pa sva si prejšnji dan obljubila, da bova šla še po drugi strani otoka, bi bila zelo žalostna, če tega ne bi izpeljala.
Sedla sva na kolesi in se odpeljala proti Tisnemu, pa proti Jezerom, dokler je šlo.
Prekrasna pot, večinoma tlakovana, skozi lepo urejene zalivčke, večinoma v senci borovega gozda. Čisto druga pesem, kot prejšnji dan.
Enkrat po nekaj kilometrih tudi tukaj prideva do točke, kjer se ne da več naprej, vsaj s kolesom ne. Ampak se ne jezim preveč. Prekolesarila sva skoraj cel otok. In zagotovo se še vrneva in bova takrat nadaljevala raziskovanje.
Seveda si pred odhodom privoščiva še odlično pizzo. Ali pa je bila tako odlična, ker sva bila že pošteno lačna.
Kakorkoli, pojedla sva jo brez slabe vesti, ker, saj veste, pizze na Murterju ne redijo.
Komentarji
Objavite komentar