Kar nekaj časa je že nazaj, ko sem ob nedeljskih jutrih posedala pred televizijo in gledala Ameriški supermodel, Talente v belem ali Friendse.
Seveda je to šlo na roko vsem ostalim članom naše družine, zaspancem, ki so v miru spali pozno v dopoldan, medtem, ko sem jaz zjutraj srkala kavico pred televizorjem in sočustvovala z izpadlimi modeli, jokala ob neuspelih operacijah in se smejala norim prijateljem.
Zdaj naše jutro izgleda tako, da ob sedmih kuham kavo, otrokoma po sms-u dajem navodila, kaj naj pospravita, kaj si naj skuhata za kosilo, na psa tudi ne smeta pozabit, si tiščim kruh v usta in se istočasno oblačim, medtem, ko vpijem v drugi "štok" Gorazdu naj se zmiga.
Zdaj so v nedeljo važne vsake minute.
Ko vse to opravim, stojim zraven MojPonyja in čakam na odhod.
Gorazd se trudi pohitet in veselo vriskam, ko potujeva, kamorkoli že.
Tokrat jo mahneva v Ljutomer. Kreneva pred kosilom, ker, če pa kje dobro "južnaš", pa gotovo dobro "južnaš" v Prlekiji.
Sproti med vožnjo do tja, poiščem furo za naju, tako, ki ni preveč hribovita in seveda na poti nudi tudi okrepčitev.
Pa jo najdem: Poljsko pot.
Iz Ljutomera skozi Cven, Krapje, do Banovcev in nazaj v Ljutomer.
Na trgu, kjer štartava, nobenega kažipota. Samo zemljevid, kjer je s številko 22 ta pot označena, ampak si z njim ne moreš kaj dosti pomagati.
Ali gre Poljska pot slučajno po polju?
Ker do Cvena ne najdem nobenega kažipota. Ali jih je kdo skril, ali pa so jih pozabili postaviti. Ker slučajno vem, kje je Cven, jo pač mahnem po glavni cesti do tja.
In res, v Cvenu prva tabla "Poljska pot".
Ko sem iskala fure okoli Ljutomera, sem naletela na komentar, da se na Poljski poti moraš obvezno okrepčati v izletniški kmetiji Na koncu vasi. Tam, da se baje dobro in domače je.
Zato sem se veselila postanka, kjub temu, da sem do tja prevozila komaj par kilometrov.
In bila razočarana.
Kmetija je bila zaprta. Odprto je samo po dogovoru, tudi za posameznike nedeljska kosila, le, če dan prej pokličeš.
Kaj sem te en dan prej vedela, da bom danes v Cvenu?
Žalostna odidem dalje. Pa ne zaradi naju, saj nisva še bila tako hudo lačna. Pač pa zaradi njih. Popoldne se je po tej kolesarski poti peljalo kar nekaj ljudi. In po moje bi se še kdo z veseljem ustavil. No, pa bova denar nesla drugam, rečem Gorazdu in šibava dalje.
Peljeva po glavni cesti, oznak spet ne vidim. Gorazd pametno pripomni, da če ni znaka, pač greš ravno. No, v Krapje prideva in ko prideva do gramoznice, ugotoviva, da sva se zgubila. Torej teorija o ravnem ne drži.
"Si vidla zajčka?" me vpraša Gorazd.
Ampak najprej vam moram povedati zgodbo o zajčku. Zadnje čase se mi pogosto dogaja, da vidim zajčka. Ne, to ni šala, in nimam prividov. Samo zajčke vidim. Povsod. Tudi v Mariboru. Tudi ko kolesarim.
"No, si vidla zajčka?" še enkrat ponovi vprašanje.
"Pa kaj me gnjaviš s tem zajčkom?" jezno odgovorim in takrat ga vidim. Drobno pikico, ki gre naravnost proti meni. ZAJČKA!. Kako skaklja mimo mene, nič kaj plašno. Če me ne bi imeli za noro, bi rekla, da mi je celo pomežiknil.
No, zajček gre dalje, midva pa tudi.
Gorazdu kmalu vrnem: "Vidiš raco, vidiš raco?" Pa se samo nasmeji.
Iz Krapelj prideva v Kraplje. Pa potem še v eno Kraplje. Se tudi vam zdi, da se voziva krogu?
Da se ne bi ponovno zavozila, jo v Banovce mahneva kar po glavni cesti, ki pa je, kot zgleda, del Poljske poti.
In prideva v Banovce. Najprej obvezen krog okoli Term, potem pa na kavo in vročo prleško gibanico. Oboje tekne, paše pa tudi počitek.
Nazaj v Ljutomer prideva hitro in po dobro označeni poti. Ker sva še vedno lačna, obvezen postanek na kosilu v Taverni.
Nazaj grede jo mahneva čez hribe in Gorazd naenkrat v Svetinjah navdušeno pokaže na veliko tablo, kjer piše Pep's Wine.
"Glej, tu imata Mitja in njegova sestra Katja trgovinico z vini."
Ustaviva se in že naju sprejme nasmejana Katja in seveda ponudi izvrstno vino. Malo poklepetamo, kupiva še vino za domov in nedeljski izlet gre proti koncu.
Ko zvečer prijetno utrujena, sita in zadovoljna sediva na terasi in pijeva vino iz Pep's Wine, nekaj švigne po travi.
Gorazd me pogleda in se zareži:
"Si videla zajčka?"
Sproti med vožnjo do tja, poiščem furo za naju, tako, ki ni preveč hribovita in seveda na poti nudi tudi okrepčitev.
Pa jo najdem: Poljsko pot.
Iz Ljutomera skozi Cven, Krapje, do Banovcev in nazaj v Ljutomer.
Na trgu, kjer štartava, nobenega kažipota. Samo zemljevid, kjer je s številko 22 ta pot označena, ampak si z njim ne moreš kaj dosti pomagati.
Ali gre Poljska pot slučajno po polju?
Ker do Cvena ne najdem nobenega kažipota. Ali jih je kdo skril, ali pa so jih pozabili postaviti. Ker slučajno vem, kje je Cven, jo pač mahnem po glavni cesti do tja.
In res, v Cvenu prva tabla "Poljska pot".
Ko sem iskala fure okoli Ljutomera, sem naletela na komentar, da se na Poljski poti moraš obvezno okrepčati v izletniški kmetiji Na koncu vasi. Tam, da se baje dobro in domače je.
Zato sem se veselila postanka, kjub temu, da sem do tja prevozila komaj par kilometrov.
In bila razočarana.
Kmetija je bila zaprta. Odprto je samo po dogovoru, tudi za posameznike nedeljska kosila, le, če dan prej pokličeš.
Kaj sem te en dan prej vedela, da bom danes v Cvenu?
Žalostna odidem dalje. Pa ne zaradi naju, saj nisva še bila tako hudo lačna. Pač pa zaradi njih. Popoldne se je po tej kolesarski poti peljalo kar nekaj ljudi. In po moje bi se še kdo z veseljem ustavil. No, pa bova denar nesla drugam, rečem Gorazdu in šibava dalje.
Peljeva po glavni cesti, oznak spet ne vidim. Gorazd pametno pripomni, da če ni znaka, pač greš ravno. No, v Krapje prideva in ko prideva do gramoznice, ugotoviva, da sva se zgubila. Torej teorija o ravnem ne drži.
"Si vidla zajčka?" me vpraša Gorazd.
Ampak najprej vam moram povedati zgodbo o zajčku. Zadnje čase se mi pogosto dogaja, da vidim zajčka. Ne, to ni šala, in nimam prividov. Samo zajčke vidim. Povsod. Tudi v Mariboru. Tudi ko kolesarim.
"No, si vidla zajčka?" še enkrat ponovi vprašanje.
"Pa kaj me gnjaviš s tem zajčkom?" jezno odgovorim in takrat ga vidim. Drobno pikico, ki gre naravnost proti meni. ZAJČKA!. Kako skaklja mimo mene, nič kaj plašno. Če me ne bi imeli za noro, bi rekla, da mi je celo pomežiknil.
No, zajček gre dalje, midva pa tudi.
Gorazdu kmalu vrnem: "Vidiš raco, vidiš raco?" Pa se samo nasmeji.
Iz Krapelj prideva v Kraplje. Pa potem še v eno Kraplje. Se tudi vam zdi, da se voziva krogu?
Da se ne bi ponovno zavozila, jo v Banovce mahneva kar po glavni cesti, ki pa je, kot zgleda, del Poljske poti.
In prideva v Banovce. Najprej obvezen krog okoli Term, potem pa na kavo in vročo prleško gibanico. Oboje tekne, paše pa tudi počitek.
Nazaj v Ljutomer prideva hitro in po dobro označeni poti. Ker sva še vedno lačna, obvezen postanek na kosilu v Taverni.
Nazaj grede jo mahneva čez hribe in Gorazd naenkrat v Svetinjah navdušeno pokaže na veliko tablo, kjer piše Pep's Wine.
"Glej, tu imata Mitja in njegova sestra Katja trgovinico z vini."
Ustaviva se in že naju sprejme nasmejana Katja in seveda ponudi izvrstno vino. Malo poklepetamo, kupiva še vino za domov in nedeljski izlet gre proti koncu.
Ko zvečer prijetno utrujena, sita in zadovoljna sediva na terasi in pijeva vino iz Pep's Wine, nekaj švigne po travi.
Gorazd me pogleda in se zareži:
"Si videla zajčka?"
Komentarji
Objavite komentar