Vedno je posebno doživetje, ko se
na izlet odpravimo kompletni - družinsko.
Dan prej skupaj staknemo glave in
na koncu izberemo najbolj privlačno destinacijo za vse starosti. Okvir: 500 km v vse smeri.
Vendar pa tokrat destinacije ne
izberemo na podlagi privlačnosti, temveč vremena.
Ja, prav ste prebrali. Vremena. In
kako to izgleda?
"Kakšno je vreme na
morju?"
"Dežuje"
"Kakšno je vreme v
Milanu?"
"Dežuje"
"Kakšno je vreme v Beogradu?
"Dežuje"
"Kakšno je vreme v
Bratislavi?"
"Dežuje"
In tako naprej in tako naprej
dokler v Acuweather ne vtipkam Passau in so narisani sončki.
"Ki te je Passau?" vpraša Brina.
"Blizu meje med Avstrijo in
Nemčijo, na nemški strani", rečem.
"Kaj bomo te tam delali?"
se ne da prepričati.
"To bomo pa še ugotovili."
Brskam in brskam po Googlu ter končno najdem nekaj zanimivega: "Waldwipfelweg"
In se odpravimo.
Zjutraj seveda kasneje, kot smo se
dogovorili, saj nismo ravno dirkači pri vstajanju.
V navigacijo vtipkam končno
destinacijo, ki pokaže, da na cilj prispemo ob 11,00 uri.
Če kdo slučajno misli, da je do Passaua pičlih 3 ure in pol, vam povem, da to zagotovo ne drži. Vsaj pri nas ne.
Prvič gremo na stranišče že v
Dobrenju.
Potem smo malo lačni v Grazu. Potem
pijemo kavico za 5 EUR na počivališču Landzeit nekje na sredini poti in se
zraven pritožujemo kako zanič je. In
končno gremo še drugič lulat malo za nemško mejo.
Ko pridemo v Bavarske gozdove, je
ura 12,40.
Takoj se zaženemo proti vhodu, ker
stopinje kljub soncu potujejo proti ničli.
Pred vhodom obstanem in si pomanem
oči. Ne samo, da sem slepa, ker nič več ne vidim na daleč, še slika se mi je
obrnila v glavi.
Otroka se mi smejita. Hiša, pred
katero stojimo je res obrnjena na glavo.
»To bo še zabavno,« pomislim in
niti malo ne slutim kako zelo.
Odpravimo se po potki visoko nad
drevesi, podobno, kot pri nas na Rogli. Prekrasen razgled nad Bavarsko
pokrajino jemlje dih.
Veter v višinah brije močneje, kot
pri tleh, in prav vesela sem, ko se spustimo v gozd.
Sprehajamo se po potki, na kateri
je polno zanimivih ugank: od tega, kakšne stopinje je pustila katera žival, do
tega koliko tehta skala.
Zaidemo še v votlino iluzij in
eksperimentov. Še danes mi ni jasno, kako mi lahko Einstein s pogledom sledi
kamorkoli grem, kljub temu, da je pribit na drevo.
Ko pri naslednji točki iščemo dva
obraza na sliki, vsi na sliki vidijo lepo mladenko, jaz pa staro babo.
Za Gorazda bi še dejala, da so mu
ljubše mladenke, ampak otroka ravno tako vidita mlado damico. Napenjam oči,
dokler ne obupam. Skoraj že odidem, ko iz druge perspektive vidim prelep mlad
obraz s spetimi lasmi.
Odločim se, da gledanje zagotovo ni
zame, zato jo mahnem v hiško vonjav. Nos mi zagotovo bolje služi.
Tam je šele zabava. Voham posodice,
vonji znani vsi po vrsti, spomin pa ne najde pravega predalčka v možganih.
Na koncu rožmarin zamenjam s
kamilico, vrtnice sploh ne prepoznam, edino zadnji vonj mi ne dela težav.
Veselo zavpijem: After Eight.
Izkaže se, da sem vsaj malo blizu,
saj diši po pepermintu.
Utrujeni od svežega zraka, mrazu in
zabave postanemo lačni in mahnemo jo na Currywurst in seveda velik MohnKnödl.
Za konec si ogledamo še narobe
hišo.
Ne samo, da je obrnjena narobe, še
nagnjena je tako, da znotraj nje hodim kot pijana kura. Stvari visijo s stropa,
na stranišču nekdo tišči glavo v školjko.
V sobici me otroci prerastejo in ko
se želim peljati z avtom, visim z njega. Narobe svet.
Od same pijanosti znotraj hiše,
zunaj sedem na stol, da bi se spočila in ugotovim, da sem se nekoliko
pomanjšala.
Zato me Gorazd meni nič, tebi nič
pobaše v košarico in odpelje s kolesom na varno.
Polni zanimivih vtisov jo nato
mahnemo še v Passau – mesto treh rek.
Parkiramo pod mostom in zaradi
mraza naredimo hiter krog skozi center. Do sotočja žal ne pridemo. Premami nas
velik trgovski center, kjer se zagrejemo in okrepčamo s kavico.
Na poti nazaj do avtomobila se dan
že zelo nagiba k večeru. Trgovine so večino že zaprte. Tik preden prečkamo
cesto zaslišim za seboj: »Štangerli, štangerli…brotštangerli«
Obrnem se in zagledam starejšega
gospoda, ki stoji pred zapirajočo se pekarno.
»Brotštangerli?« še enkrat vpraša.
Končno se mi posveti, da me
sprašuje, če bi imela kruhove palčke. Ostale so mu in nam jih želi podariti.
Pokimam in poda mi vrečko polno
vročih hrustljavih kruhovih palčk.
Zmažemo jih v sekundi. Sicer me
potem tišči v želodcu, ampak je bilo vredno, ker so bile res fantastične.
Če kdaj zaidete v Mandl Bäckerei v
Passau, si jih le privoščite.
Domov prispemo hitro. Ne lulamo in
ne pijemo kavic za 5 EUR na Landzeitu. Dovolj je bilo vsega.
Izlet je bil čudovit in ker je na
Bavarskem še kar nekaj stvari, ki jih je potrebno videt, zagotovo še gremo
nazaj.
Če pa mika izlet vas, naj prišepnem, da je Waldwipfelweg odprt celo
leto.
Komentarji
Objavite komentar