Statistično gledano se novoletne zaobljube drži le 8% ljudi. Če sem sama med njimi? Kaj pa vem. Pa saj si tudi ne dam strašnih zaobljub.
Da sem zdrava. Da so vsi zdravi in srečni okoli mene. Da bolj zdravo jem. Se več gibam in malo shujšam. Pa da sem zmožna delat, kaj zaslužit. Take stvari.
Tako kot lani, pa si tudi letos obljubim, da bom MojPonyja čimvečkrat peljala na izlet.
In prvi dan novega leta je kot nalašč za Novoletno furo. Drugo po vrsti.
Silvestrovanje pri nas doma se zavleče do jutranjih ur. Po obilni hrani si želim malo gibanja
"Ne boš kje danes šla na kolo? Danes počivaj. Gremo čez vikend skupaj."reče Suzana, ko omenim izlet.
Strinjam se s Suzano.
Kdo vstane na novega leta dan, zgodaj, da bi šel kolesarit???
Ko pa odprem oči okrog devete ure zjutraj in je zunaj sonček, ni več dvomov.
Seveda greva danes.
Da sem zdrava. Da so vsi zdravi in srečni okoli mene. Da bolj zdravo jem. Se več gibam in malo shujšam. Pa da sem zmožna delat, kaj zaslužit. Take stvari.
Tako kot lani, pa si tudi letos obljubim, da bom MojPonyja čimvečkrat peljala na izlet.
In prvi dan novega leta je kot nalašč za Novoletno furo. Drugo po vrsti.
Silvestrovanje pri nas doma se zavleče do jutranjih ur. Po obilni hrani si želim malo gibanja
"Ne boš kje danes šla na kolo? Danes počivaj. Gremo čez vikend skupaj."reče Suzana, ko omenim izlet.
Strinjam se s Suzano.
Kdo vstane na novega leta dan, zgodaj, da bi šel kolesarit???
Ko pa odprem oči okrog devete ure zjutraj in je zunaj sonček, ni več dvomov.
Seveda greva danes.
Gorazd se strinja, pakira kolesi, jaz pa kuham kavico.
Na dvorišču je pakiran nov Bully, ki gre tudi prvič na izlet. Na njem še ni kljuke, ne nosilca za kolo. Zato uporabiva "kozo" kot nosilec in nanj nasloniva obe kolesi.
Prav super izpade na koncu vse skupaj in še varno povrh.
Zaštartava kombi in že jo mahava proti morju.
Gorazda hecam v avtu, češ, dragi, kam me pelješ?
“Na morje”
“Super, tam je toplo”
Pogledam aplikacijo za vreme: Koper 13 stopinj / sončno.
Uživam v vožnji do tja. Novi kombi ima malo več konjev, je tišji in sploh veliko udobnejši. Hitro, pravzaprav zelo hitro, prispeva v Koper. Ustaviva se na “najini” črpalki, pred tunelom. Spijeva kavico in "šimfava" ker dela samo en WC. Ostali "kao v okvari". Tako vsi stojimo lepo v vrsti in tiščimo nogice skupaj.
“Greva do Portoroža in potem lahko goniva do Pirana.” predlagam.
“Ok”se Gorazd strinja z mano.
Ko pa peljeva proti Izoli predlagam, da greva kar tja.
Gorazd zavije s hitre ceste, v mesto in avto parkirava na parkirišču ob ladjedelnici.
0,50 eur za uro parkiranja se nama zdi sprejemljiva cena, zato plačava za štiri ure. To bo več kot dovolj za vožnjo do Kopra in nazaj.
Sledi obvezno "pumpanje" in že drviva s kolesi po lepi kolesarski stezi tik ob morju. Parenzani.
Parenzano sva imela v planu že preteklo leto. Slovenski del je dolg 38,5,km. Predstavlja nekdanjo ozkotirno železniško progo (širine 760 mm) med Trstom in Porečem (Parenzo), ki je obratovala med letoma 1902 in 1935. Lani nama je zmanjkalo časa in vesela sem bila, da je lahko prevozim vsaj delček.
Pot iz Izole do Kopra je prekrasna, ves čas dvosmerna in široka. Pozitivno me preseneti obvoz na gradbišču, pa pitniki, klopce in seveda okrepčevalna postaja. Malce me sicer zmoti, da je pot ves čas v senci. Tako pač je pozimi.
V Koper prideva hitro. 5 km ni velika razdalja. Vsaj za naju ne.
V Kopru pa sonček sije na polno in glede na letni čas, je neverjetno toplo.
Narediva krog po mestu. V mestu je pravi živ žav. Ljudje se sprehajajo, sedijo na kavici in se pogovarjajo. Si voščijo vse lepo v novem letu.
Ob morju, na stezi, se mi zazdi, da se vsi nekam hitro premikajo. Pogledam bolje in vidim, da drsajo. Drsališče tik ob morju me navduši. Vse se da, če se hoče. Ko pogledam iz kolesarske perspektive, se mi zdi, da ljudje drsajo po morju. Prav zanimivo zgleda.
Narediva še krog po starem delu Kopra in se vrneva na rivo.
Mesto za kavo dobiva v Calypsu, na promenadi, in ravno, ko sedem, zavoham nekaj domačega.
Gledam naokrog, kje je krivec in na desni strani zagledam gospo z urnimi rokami, ki v velik pizza pan, poln vročega olja, zlaga majhne bunkice testa, kar z žličko za sladoled.
"Miiiiškeee!" se navdušim kot majhen otrok.
Kdo ne pozna mišk? Majhne, dišeče, hrustljave, vroče kroglice, posipane s sladkorjem.
Veste kako jih pripraviti? 2 jogurtova lončka moke, 2 jajci, 1 pecilni prašek, 1 vanilijev sladkor, 3 žlice sladkorja, 1 žlica ruma, sama dam še 1 jogurt in malo soli.
Vse skupaj zmešate v gladko testo, pustite stati nekaj minut in nato z žličko narejene kepice ocvrete v vročem olju. Ohladite, potresete s sladkorjem in pojeste. .
"Miiiškeee!" Obrnem se h Gorazdu.
"Kaj pa tvoja zaobljuba, da boš zdravo jedla?"
"Miške so zdrave."
"Kaj pa tvoja zaobljuba, da boš malce shujšala?
"Miške ne redijo."
"Kaj pa tvoja zaobljuba..."
"Nehaj no," ga prekinem, "boš miške ali ne?"
"No, pa si ene razdeliva" se strinja.
Miške so božanske. Zdrave ali ne, redijo ali ne, miške so božanske. In to še vroče.
Sediva na sončku, pijeva kavico, jeva miške in prav fino je. Tako bi sedela še in še, če ne bi postajalo vedno hladneje. Še vedno je komaj novega leta dan. Sonce se skrije in takoj je zelo hladno.
Ko se vračava nazaj proti Izoli, je na promenadi in stezi še vedno ogromno ljudi. Nekateri rolajo, drugi se sprehajajo, fant s kozlovsko masko igra na kitaro in zabava ljudi.
Nazaj prispeva hitreje, zaradi mrazu, ki nama že pošteno leze v kosti.
Ko prideva do avta, prepustim pospravljanje Gorazdu in hitro skočim na toplo.
"Kam pa sedaj?" vpraša, ko sede tudi sam v avto.
"Greva še do Portoroža?"
"Greva."
V Portorožu pa velika gneča, ne morem verjet.
Saj menda nisva preskočila v času in se znašla sredi poletja? Nikjer parkirnega prostora, kaj šele proste mize.
Po radiju slišiva, da sva zamudila skok v morje. Kakšna škoda, se heca Gorazd. Prav pasalo bi malo plavanja.
Narediva krog in se odločiva za pot domov.
Malo pred Ljubljano ugotovim, da bi lahko nekaj pojedla. Miške sva skurila na poti nazaj v Izolo in v želodcu mi kruli. Dogovoriva se, da si razdeliva pizzo. Ker, če bo samo pol za vsakega, bo pa že zdravo in neredilno.
Iščem po Googlu dobro pizzerijo v Ljubljani in kot prva se izpiše Pizzeria Verace.
Velja, se strinjava oba, tudi zato, ker ni v čistem centru in lahko spredaj parkirava. Bully je dolg in rabiva malo večji parkirni prostor.
Vstopiva v prijeten, topel ambient in kjub temu, da je lokal poln, ne čakava dolgo na pizzo.
Radovedna kot sem, si ves čas ogledujem ljudi. Pogled mi zastane na moškem s kapo, pod katero vidim samo dvoje oči in sivo brado.
Na koga me spominja tuhtam ves čas, in potem se spomnim.
"Gorazd, Gorazd, inšpektor Birsa je tam."
"Kdo?" me začudeno vpraša.
"Inšpektor Birsa, iz nadaljevanke Jezero. Oni grundavi. Tam je z družbo. Neee, ne obračaj se zdaj. Pol poglej."
Deklica zraven njega naju opazuje, očitno ji je jasno, da se pogovarjava o njih in se nasmeji. (kasneje pogooglam, da je to Ajda Smrekar).
Razmišljam, če bi šla tja po avtogram, pa ne upam. Poleg tega so tam tudi drugi ljudje, pa ga nihče ne gnjavi.
Škoda, da še nisem fejst slavna. Zagotovo bi mi pokimal v pozdrav, tako narahlo, mogoče bi izmenjala besedo, dve.
Bo treba še kar fejst gonit in pisat, da me kdaj pozdravi sam Sebastian Cavazza.
Ko kreneva proti domu, je že huda tema in hudo mrzlo. Termometer kaže -4 stopinje. Doma se ne trudiva s pospravljanjem koles iz kombija. Pač pa hitro smukneva pred kamin na toplo.
Novoletna fura 2020 opravljena.
Zdaj pa še vse ostale.
Velja, se strinjava oba, tudi zato, ker ni v čistem centru in lahko spredaj parkirava. Bully je dolg in rabiva malo večji parkirni prostor.
Vstopiva v prijeten, topel ambient in kjub temu, da je lokal poln, ne čakava dolgo na pizzo.
Radovedna kot sem, si ves čas ogledujem ljudi. Pogled mi zastane na moškem s kapo, pod katero vidim samo dvoje oči in sivo brado.
Na koga me spominja tuhtam ves čas, in potem se spomnim.
"Gorazd, Gorazd, inšpektor Birsa je tam."
"Kdo?" me začudeno vpraša.
"Inšpektor Birsa, iz nadaljevanke Jezero. Oni grundavi. Tam je z družbo. Neee, ne obračaj se zdaj. Pol poglej."
Deklica zraven njega naju opazuje, očitno ji je jasno, da se pogovarjava o njih in se nasmeji. (kasneje pogooglam, da je to Ajda Smrekar).
Razmišljam, če bi šla tja po avtogram, pa ne upam. Poleg tega so tam tudi drugi ljudje, pa ga nihče ne gnjavi.
Škoda, da še nisem fejst slavna. Zagotovo bi mi pokimal v pozdrav, tako narahlo, mogoče bi izmenjala besedo, dve.
Bo treba še kar fejst gonit in pisat, da me kdaj pozdravi sam Sebastian Cavazza.
Ko kreneva proti domu, je že huda tema in hudo mrzlo. Termometer kaže -4 stopinje. Doma se ne trudiva s pospravljanjem koles iz kombija. Pač pa hitro smukneva pred kamin na toplo.
Novoletna fura 2020 opravljena.
Zdaj pa še vse ostale.
Komentarji
Objavite komentar