Po sobotnem lenarjenju imam slabo vest. V nedeljo zato že pri zajtrku zatežim Gorazdu.
"Greva na furo"
Pogleda na telefon in reče: "Zunaj je mrzlo veš. Samo stopinjo kaže."
Pri eni stopinji pa res ne grem na kolo, zato odneham.
Vse dopoldne pogledujem ven. Sonce sije, stopinje pa se ne premaknejo nikamor.
Okrog poldneva ne zdržim več. Oblečem majico, pulover, pa vetrovko in še puhasti brezrokavnik. Na glavo poveznem debelo kapo in se taka postavim pred Gorazda.
"Greva."
"Zdaj takoj ali se lahko tudi jaz toplo oblečem?" se pošali.
Vzamem daljinca in dvignem garažna vrata.
Prej ko dam kolo v avto, prej bova štartala.
Čez par minut že peljeva proti severovzhodu.
Iz BadRadgesburga sva se na kolesarsko pot podala že dvakrat. Prevozila sva "Partnertour" in "Sonnenaufgangstour".
"Greva na furo"
Pogleda na telefon in reče: "Zunaj je mrzlo veš. Samo stopinjo kaže."
Pri eni stopinji pa res ne grem na kolo, zato odneham.
Vse dopoldne pogledujem ven. Sonce sije, stopinje pa se ne premaknejo nikamor.
Okrog poldneva ne zdržim več. Oblečem majico, pulover, pa vetrovko in še puhasti brezrokavnik. Na glavo poveznem debelo kapo in se taka postavim pred Gorazda.
"Greva."
"Zdaj takoj ali se lahko tudi jaz toplo oblečem?" se pošali.
Vzamem daljinca in dvignem garažna vrata.
Prej ko dam kolo v avto, prej bova štartala.
Čez par minut že peljeva proti severovzhodu.
Iz BadRadgesburga sva se na kolesarsko pot podala že dvakrat. Prevozila sva "Partnertour" in "Sonnenaufgangstour".
Tokrat izbereva "Teichtour - Kolesarsko pot ob ribnikih".
Prvič zato, ker ima samo okoli 20 km. Prevozila jo bova pred temo. In drugič, ker je označena kot lahka.
Parkirava kombi in na priročni kolesarski postaji "napumpava" gume.
Zaprem jakno, kapo poveznem daleč čez ušesa, vklopim navigacijo in zagonim.
Ura je dve popoldne in če bova želela priti pravočasno nazaj, bova morala biti hitra.
Table so super postavljene. Zato se ne izgubiva že na začetku in švigava po poljski cesti proti Halbenreinu.
Nikjer žive duše. Kako le? Zunaj je kljub soncu le okoli 10 stopinj. Vendar mi hitro postane vroče. Hitro vrtim pedale, kar me zagreje. Zato brezrokavnik roma v košaro. Odložim še kapo, čeprav je v senci gozda hladno.
Cesta vodi ves čas ob polju ali čez gozd. Presenetijo me velike površine zemlje, ki je kljub zimi že zorana.
Ko tukaj rastejo poljščine mora biti čudovito. Odločim se že sedaj, da bom pot prevozila še enkrat poleti.
Končno prideva do ribnika in tam srečava, koga drugega, kot ribiče. Zanimivo se mi zdi, da so vsi mladi, stari komaj kakih 20-25 let. Nobeden naju ne pozdravi, zato narediva par fotk in greva dalje. Na drugi strani spet skupina mladih ribičev, sede čaka ob pomolu s palicami na svoje ribe.
Slišim Gorazda, da mi nekaj govori in v tistem trenutku švigne mimo mene kolesar. Še preden se zavem, je že na vrhu klanca. Sama se nisem še niti začela vzpenjati.
Zima je naredila svoje.
Kilogramov (pre)več, kondicije manj in komaj prigonim do vrha. Še dobro, da imam s seboj pumpico, ker na koncu vzpona že kar hudo piskam.
Gorazd pride do mene čisto brez težav. Njemu se pozna, da vsak dan skače po bagrih. Moje masaže krepijo samo moje roke, ki pa jih pri gonjenju bicikla žal bolj malo uporabljam.
Na vrhu se pred nama razpostre prelepa travnata površina, na kateri je polno ljudi.
"Poglej" rečem, "kako se lepo sprehajajo družinice z otročički." Gorazd se začne smejat in začudeno ga pogledam.
"To niso vozički za otroke, pač pa za palice. To je golf igrišče."
Zapeljem bližje in glej, res je golf igrišče.
Peljem hitro, da mi slučajno v glavo ne prileti kakšna žogica. Kaj pa vem, mogoče je kdo začetnik in namesto luknje zadene mene.
Ustavim se šele na križišču, kjer pa ni table.
Gledam kam zaviti in na drugi strani ceste zagledam tablo, ki kaže v smeri od koder sva prišla.
"Levo greva" rečem pametno."Ker če prideva iz druge strani, bi šla desno, torej greva levo."
Na levo vodi tudi druga pot "Wienbergtour"(najbrž ne rabim prevajat) in ker sta poti šli po približno isti trasi, ni bilo dvoma, da greva prav.
Goniva in goniva, breg je vedno višji in ni mu videti konca. Po kakih petih kilometrih strmine preklinjam, kdo je označil to pot kot "lahko".
Čisto na vrhu hriba, na križišču, kjer spet zagledam tablo Weinbergtour, mi postane jasno, da sva nekje zgrešila.
"Nisva prav," razočarano rečem. Pogledam na karto in res. Zgrešila sva pot.
Ne greva ne levo, ne desno, pač pa naravnost do kamnoloma, kjer naredim fotko MojPonyja z velikimi demperji. Prav hecen je, tako majhen, med tako velikimi zverinami.
Malenkost počijeva in se vrneva nazaj po isti poti nazaj.
Dol gre hitro, čeprav me pošteno zazebe v ušesa.
Ko prideva spet do golf igrišča ugotovim, da je nekdo tablo obrnil in da bi prej morala zaviti levo. Nima smisla, da se jezim. Raje popravim tablo, da še kdo ne zgreši.
Od tam naprej gre spet gladko. Zamudila sva se kakšne pol urce, torej bova zaradi tega prišla nazaj v BadRadgesburg po mraku. In po mrazu.
Vklopim turbo in gonim kot zmešana, da mi pedalke gredo v prazno.
Kmalu prideva do table Slowenija, kjer zavijeva na polje.
Na sredi polja lesena hiška, pred hiško na klopci sedita dva carinika.
Ko pripeljeva mimo, urno vstaneta, pokimata in naju brez pregleda spustita mimo.
Hecava se, kako majhna meja in jo šibava proti Cankovi.
Tam še enkrat čez most in mejo, nazaj v Avstrijo. Na tej meji naš carinik sam, tudi samo pokima.
Goniva hitro, ne ustavljava se nikjer. Zebe me, zato se ponovno oblečem in pokrijem s kapo. Ko prideva nazaj v BadRadgesburg se že temni.
Potrebujem malo gretja in v želodcu mi kruli. Zato zavijeva v gostilnico "Zlati lev" in se okrepčava z vinčekom in govejo juhico.
Tako, tretja fura iz kolesarskega kažipota - obkljukana. Ostale pa naslednjič.
Prvič zato, ker ima samo okoli 20 km. Prevozila jo bova pred temo. In drugič, ker je označena kot lahka.
Parkirava kombi in na priročni kolesarski postaji "napumpava" gume.
Zaprem jakno, kapo poveznem daleč čez ušesa, vklopim navigacijo in zagonim.
Ura je dve popoldne in če bova želela priti pravočasno nazaj, bova morala biti hitra.
Table so super postavljene. Zato se ne izgubiva že na začetku in švigava po poljski cesti proti Halbenreinu.
Nikjer žive duše. Kako le? Zunaj je kljub soncu le okoli 10 stopinj. Vendar mi hitro postane vroče. Hitro vrtim pedale, kar me zagreje. Zato brezrokavnik roma v košaro. Odložim še kapo, čeprav je v senci gozda hladno.
Cesta vodi ves čas ob polju ali čez gozd. Presenetijo me velike površine zemlje, ki je kljub zimi že zorana.
Ko tukaj rastejo poljščine mora biti čudovito. Odločim se že sedaj, da bom pot prevozila še enkrat poleti.
Končno prideva do ribnika in tam srečava, koga drugega, kot ribiče. Zanimivo se mi zdi, da so vsi mladi, stari komaj kakih 20-25 let. Nobeden naju ne pozdravi, zato narediva par fotk in greva dalje. Na drugi strani spet skupina mladih ribičev, sede čaka ob pomolu s palicami na svoje ribe.
Slišim Gorazda, da mi nekaj govori in v tistem trenutku švigne mimo mene kolesar. Še preden se zavem, je že na vrhu klanca. Sama se nisem še niti začela vzpenjati.
Zima je naredila svoje.
Kilogramov (pre)več, kondicije manj in komaj prigonim do vrha. Še dobro, da imam s seboj pumpico, ker na koncu vzpona že kar hudo piskam.
Gorazd pride do mene čisto brez težav. Njemu se pozna, da vsak dan skače po bagrih. Moje masaže krepijo samo moje roke, ki pa jih pri gonjenju bicikla žal bolj malo uporabljam.
Na vrhu se pred nama razpostre prelepa travnata površina, na kateri je polno ljudi.
"Poglej" rečem, "kako se lepo sprehajajo družinice z otročički." Gorazd se začne smejat in začudeno ga pogledam.
"To niso vozički za otroke, pač pa za palice. To je golf igrišče."
Zapeljem bližje in glej, res je golf igrišče.
Peljem hitro, da mi slučajno v glavo ne prileti kakšna žogica. Kaj pa vem, mogoče je kdo začetnik in namesto luknje zadene mene.
Ustavim se šele na križišču, kjer pa ni table.
Gledam kam zaviti in na drugi strani ceste zagledam tablo, ki kaže v smeri od koder sva prišla.
"Levo greva" rečem pametno."Ker če prideva iz druge strani, bi šla desno, torej greva levo."
Na levo vodi tudi druga pot "Wienbergtour"(najbrž ne rabim prevajat) in ker sta poti šli po približno isti trasi, ni bilo dvoma, da greva prav.
Goniva in goniva, breg je vedno višji in ni mu videti konca. Po kakih petih kilometrih strmine preklinjam, kdo je označil to pot kot "lahko".
Čisto na vrhu hriba, na križišču, kjer spet zagledam tablo Weinbergtour, mi postane jasno, da sva nekje zgrešila.
"Nisva prav," razočarano rečem. Pogledam na karto in res. Zgrešila sva pot.
Ne greva ne levo, ne desno, pač pa naravnost do kamnoloma, kjer naredim fotko MojPonyja z velikimi demperji. Prav hecen je, tako majhen, med tako velikimi zverinami.
Malenkost počijeva in se vrneva nazaj po isti poti nazaj.
Dol gre hitro, čeprav me pošteno zazebe v ušesa.
Ko prideva spet do golf igrišča ugotovim, da je nekdo tablo obrnil in da bi prej morala zaviti levo. Nima smisla, da se jezim. Raje popravim tablo, da še kdo ne zgreši.
Od tam naprej gre spet gladko. Zamudila sva se kakšne pol urce, torej bova zaradi tega prišla nazaj v BadRadgesburg po mraku. In po mrazu.
Vklopim turbo in gonim kot zmešana, da mi pedalke gredo v prazno.
Kmalu prideva do table Slowenija, kjer zavijeva na polje.
Na sredi polja lesena hiška, pred hiško na klopci sedita dva carinika.
Ko pripeljeva mimo, urno vstaneta, pokimata in naju brez pregleda spustita mimo.
Hecava se, kako majhna meja in jo šibava proti Cankovi.
Tam še enkrat čez most in mejo, nazaj v Avstrijo. Na tej meji naš carinik sam, tudi samo pokima.
Goniva hitro, ne ustavljava se nikjer. Zebe me, zato se ponovno oblečem in pokrijem s kapo. Ko prideva nazaj v BadRadgesburg se že temni.
Potrebujem malo gretja in v želodcu mi kruli. Zato zavijeva v gostilnico "Zlati lev" in se okrepčava z vinčekom in govejo juhico.
Tako, tretja fura iz kolesarskega kažipota - obkljukana. Ostale pa naslednjič.
Komentarji
Objavite komentar