"Kateri kraji vse spadajo pod Mariborsko občino?" vprašam Gorazda.
Pogleda me in kratko odgovori: "Tisti, ki še imajo našega župana."
"Aaaaa," odvrnem, čeprav še vedno ne vem čisto točno.
Radoveden je, kaj sem spet naumila.
"Veš kaj, poskusila bova narediti čim večji krog okoli Maribora in še ostati v naši občini."
"Pa veš kje bova šla?"
Ne povem naglas, da nimam pojma. Odločala se bom sproti.
Pripravim MojPonyja, tracker, vodo in štartava.
Želim narediti res čim večji krog, zato takoj v križišču zavijem proti Zrkovcem.
Zrkovci zagotovo spadajo v mariborsko občino. Recimo, ker so blizu Brezja.
Ko peljem mimo frizerskega salona Urška, je Urška na balkonu in mi veselo maha.
"Upam, da se kmalu vidiva." zakličem in pomaham nazaj.
Nadaljujem skozi Zrkovc do Malečniškega mostu. Prečkam ga hitro, saj v časopisu zasledim, da je potreben obnove. Upam, da je v boljšem stanju kot italijanski mostovi in da bo zdržal. Na srečo sva na mostu čisto sama, zato menim, da ne predstavljava neke velike grožnje za rušenje.
V rondoju zavijeva proti Melju, peljeva pod galerijo in nato vse do Partizanske ceste.
"Greva desno, nato pa po Tomšičevem drevoredu." predlagam.
Gorazd se strinja in pridno vozi za menoj.
Tomšičev drevored je poln sprehajalcev. Nič čudnega. Vreme je lepo in prijetno toplo.
Na začetku Mestnega parka se za trenutek ustaviva.
"Kaj pa zdaj pravi tvoja navigacija?"
Gledam levo proti mestu, pa naravnost v park in si rišem pot v glavi. Odločim se za desno.
"Si prepričana?" vpraša Gorazd.
"Sem!" In že gonim.
Mimo Klička in vseh ribnikov, do.....do tam, ko mi postane jasno zakaj Gorazdovo skeptično vprašanje.
Vzpon! In to kakšen! Ribniški klanec! Čisto sem pozabila nanj.
Gonim in gonim, vedno težje, vedno počasneje.
Mimo mene švigne tekač.
Zgrožena, ker je hitrejši od mene, ki sem na kolesu, sestopim s kolesa.
Ne morem več, kričim za Gorazdom, ki je že skoraj na vrhu klanca. Seveda, on ima 27 prestav, jaz pa samo tri. Pa še manjša kolesa.
Zadnji del klanca prehodim, pa še to mi gre težko. Diham, da imam usta že čisto suha. Končno na vrhu zagrabim bidon z vodo in pijem kot nomad izgubljen v Sahari.
Potem pa: juhuhu, po klancu navzdol.
Mimo tekača - zdaj sem jaz hitrejša! Skozi Rošpoh del, skoraj do Nade, le da na obisk ne smeva in zato zavijeva proti Hipodromu.
"Lahko greva skozi Kamnico?" vprašam.
Gorazd prikima in mahneva jo desno, spet v klanec.
Tokrat je klanec kratek. Kljub temu mi Gorazd pomaga na vrh, tako da me par krat malo potisne z roko in mi da pospešek.
Spomnim se, da sem pred dvema letoma gonila na Vršič in kar zavijem z očmi, ko dojamem, da sedaj ne zmorem pregoniti več niti mariborskih klancev.
Coronavirus je kriv, se odločim. Ker je tako kriv za vse, pa naj bo še za to, ker nimam kondicije.
Iz Kamnice se spustiva proti Mariborskemu otoku in mimo Koblerjevega zaliva. Po Koroškem mostu prečkava reko Dravo, jo mahneva skozi Studence in Damiševo naselje do Limbuša.
Tam srečava Boruta in Natalijo, ki se sprehajata s sinkom. Na varni razdalji malce poklepetava z njima in spet pičiva dalje.
Po vznožju Pohorja hitiva nazaj proti Mariboru. Rahlo pihlja in topel zrak se počasi meša s hladnim, zato oblečem vetrovko, da me ne prepiha.
Gorazd predlaga, da v Pekrah zavijeva gor proti Hrastju. Spet klanec. Tokrat zdržim in prikolesarim do Lesjakove ulice. Potem pa spet juhej navzdol, mimo gostilne Pohorka, skozi gozd do Vzpenjače, mimo Draša, na Streliško ulico.
Ko prideva do Papeško ulice, sem že tako v akciji, da se mi še ne ljubi domov. Zavijem proti Razvanju in v Bohovo.
"Bohova je Maribor ali Hoče? Ker če je Hoče, sva v prekršku, veš? Sva v drugi občini."
Gorazd ne reče ničesar, prečka želežniško progo in že sva pri Plinarni.
"To je zagotovo Maribor, vidiš, piše Plinarna Maribor."
Do doma nimava več daleč, samo še skozi Tezno se spustiva v Brezje. Zadnjica me boli, Gorazd že sanja o kavču.
Odločim se še malo nagajati in pri Pikovi dami zavijem desno.
"Kam spet greš? vpraša Gorazd.
"Skozi Dogoše še morava. Dogoše so še Maribor."
In peljeva še skozi Dogoše.
Po treh urah vožnje končno prispeva domov.
38,5 km; 2:59; 1.220 kcal.
Utrujena, da je kaj, sparkiram MojPonyja v garažo in komaj čakam, da se vržem na kavč.
Krog je zaključen.
Bolj okoli skoraj več ne gre.
p.s.
Za vse tiste, ki še vedno ne veste, ti kraji in naselja spadajo pod občino Maribor:
Pogleda me in kratko odgovori: "Tisti, ki še imajo našega župana."
"Aaaaa," odvrnem, čeprav še vedno ne vem čisto točno.
Radoveden je, kaj sem spet naumila.
"Veš kaj, poskusila bova narediti čim večji krog okoli Maribora in še ostati v naši občini."
"Pa veš kje bova šla?"
Ne povem naglas, da nimam pojma. Odločala se bom sproti.
Pripravim MojPonyja, tracker, vodo in štartava.
Želim narediti res čim večji krog, zato takoj v križišču zavijem proti Zrkovcem.
Zrkovci zagotovo spadajo v mariborsko občino. Recimo, ker so blizu Brezja.
Ko peljem mimo frizerskega salona Urška, je Urška na balkonu in mi veselo maha.
"Upam, da se kmalu vidiva." zakličem in pomaham nazaj.
Nadaljujem skozi Zrkovc do Malečniškega mostu. Prečkam ga hitro, saj v časopisu zasledim, da je potreben obnove. Upam, da je v boljšem stanju kot italijanski mostovi in da bo zdržal. Na srečo sva na mostu čisto sama, zato menim, da ne predstavljava neke velike grožnje za rušenje.
V rondoju zavijeva proti Melju, peljeva pod galerijo in nato vse do Partizanske ceste.
"Greva desno, nato pa po Tomšičevem drevoredu." predlagam.
Gorazd se strinja in pridno vozi za menoj.
Tomšičev drevored je poln sprehajalcev. Nič čudnega. Vreme je lepo in prijetno toplo.
Na začetku Mestnega parka se za trenutek ustaviva.
"Kaj pa zdaj pravi tvoja navigacija?"
Gledam levo proti mestu, pa naravnost v park in si rišem pot v glavi. Odločim se za desno.
"Si prepričana?" vpraša Gorazd.
"Sem!" In že gonim.
Mimo Klička in vseh ribnikov, do.....do tam, ko mi postane jasno zakaj Gorazdovo skeptično vprašanje.
Vzpon! In to kakšen! Ribniški klanec! Čisto sem pozabila nanj.
Gonim in gonim, vedno težje, vedno počasneje.
Mimo mene švigne tekač.
Zgrožena, ker je hitrejši od mene, ki sem na kolesu, sestopim s kolesa.
Ne morem več, kričim za Gorazdom, ki je že skoraj na vrhu klanca. Seveda, on ima 27 prestav, jaz pa samo tri. Pa še manjša kolesa.
Zadnji del klanca prehodim, pa še to mi gre težko. Diham, da imam usta že čisto suha. Končno na vrhu zagrabim bidon z vodo in pijem kot nomad izgubljen v Sahari.
Potem pa: juhuhu, po klancu navzdol.
Mimo tekača - zdaj sem jaz hitrejša! Skozi Rošpoh del, skoraj do Nade, le da na obisk ne smeva in zato zavijeva proti Hipodromu.
"Lahko greva skozi Kamnico?" vprašam.
Gorazd prikima in mahneva jo desno, spet v klanec.
Tokrat je klanec kratek. Kljub temu mi Gorazd pomaga na vrh, tako da me par krat malo potisne z roko in mi da pospešek.
Spomnim se, da sem pred dvema letoma gonila na Vršič in kar zavijem z očmi, ko dojamem, da sedaj ne zmorem pregoniti več niti mariborskih klancev.
Coronavirus je kriv, se odločim. Ker je tako kriv za vse, pa naj bo še za to, ker nimam kondicije.
Iz Kamnice se spustiva proti Mariborskemu otoku in mimo Koblerjevega zaliva. Po Koroškem mostu prečkava reko Dravo, jo mahneva skozi Studence in Damiševo naselje do Limbuša.
Tam srečava Boruta in Natalijo, ki se sprehajata s sinkom. Na varni razdalji malce poklepetava z njima in spet pičiva dalje.
Po vznožju Pohorja hitiva nazaj proti Mariboru. Rahlo pihlja in topel zrak se počasi meša s hladnim, zato oblečem vetrovko, da me ne prepiha.
Gorazd predlaga, da v Pekrah zavijeva gor proti Hrastju. Spet klanec. Tokrat zdržim in prikolesarim do Lesjakove ulice. Potem pa spet juhej navzdol, mimo gostilne Pohorka, skozi gozd do Vzpenjače, mimo Draša, na Streliško ulico.
Ko prideva do Papeško ulice, sem že tako v akciji, da se mi še ne ljubi domov. Zavijem proti Razvanju in v Bohovo.
"Bohova je Maribor ali Hoče? Ker če je Hoče, sva v prekršku, veš? Sva v drugi občini."
Gorazd ne reče ničesar, prečka želežniško progo in že sva pri Plinarni.
"To je zagotovo Maribor, vidiš, piše Plinarna Maribor."
Do doma nimava več daleč, samo še skozi Tezno se spustiva v Brezje. Zadnjica me boli, Gorazd že sanja o kavču.
Odločim se še malo nagajati in pri Pikovi dami zavijem desno.
"Kam spet greš? vpraša Gorazd.
"Skozi Dogoše še morava. Dogoše so še Maribor."
In peljeva še skozi Dogoše.
Po treh urah vožnje končno prispeva domov.
38,5 km; 2:59; 1.220 kcal.
Utrujena, da je kaj, sparkiram MojPonyja v garažo in komaj čakam, da se vržem na kavč.
Krog je zaključen.
Bolj okoli skoraj več ne gre.
p.s.
Za vse tiste, ki še vedno ne veste, ti kraji in naselja spadajo pod občino Maribor:
- Bresternica,, Celestrina, Dogoše, Gaj nad Mariborom, Grušova, Hrastje, Hrenca, Jelovec, Kamnica, Košaki, Laznica, Limbuš, Malečnik, Maribor, Meljski hrib, Metava, Nebova, Pekel, Pekre, Počehova, Razvanje, Ribniško selo, Rošpoh-del, Ruperče, Srednje, Šober, Trčova, Vinarje, Vodole, Vrhov dol, Za Kalvarijo, Zgorni Slemen-del in Zrkovci.
Komentarji
Objavite komentar