13.04.2020 - kateri dan pandemije že?
"Kam pa bi ti potovala?" vpraša Gorazd začudeno.
"Ne vem, nisem še izbrala destinacije. Nekam v naravo, na glamping mogoče."
"Velja, pol pa te peljem nekam na glamping."hudomušno odvrne Gorazd.
"Reeees?"
Skočim mu okrog vratu in ga poljubim na lice. "No, potem pa greva. Ti pripravi avto, jaz pa spakiram."
Gorazd izgine skozi vrata in že ga ni.
"Madonca je resno vzel", pomislim in začnem pakirat. Krožnike in pribor za piknik, kotlete, ki si jih bova spekla, malo krompirja in solato. Kavico in rdeče vino.
Oblečem se športno, seveda ne pozabim na kopalke. Za kopanje še ne bo, sončim pa se lahko.
Čakam, da se Gorazd vrne in glej ga, tisti trenutek stopi skozi vrata.
"No, pa greva!"
"Kam pa?" sem še vedno radovedna.
"Peljem te na Brodnjakovo domačijo. Pridi, da bova še danes tam."
In sva šla.
Moram priznati, da do tja sploh ni tako daleč. Okoli vogala hiše in še par korakov in sva že tam.
Parkirišča ne iščeva predolgo. Najdeva prekrasno parcelo na zelenici, z možnostjo priklopa na elektriko in vodo, le streljal od žara, kjer si bova lahko pripravila kosilo.
"Odlična izbira", navdušeno rečem, "tukaj še nisem bila."
Hitro razgrneva tepih, na katerega postaviva stole in mizico ter odpreva tendo. In že posedava na sončku.
Razgledam se naokrog.
"Poglej Gorazd, zeliščni vrt. Kako lep rožmarin. In sivko tudi imajo. Pa timijan in origano. Glej, povohaj...smilja"
"Boš natrgala malo rožmarina in timijana? Bom položil na krompir in kotlete, ko jih bom pekel."
V mislih si predstavljam vonj žara in začimb in sline se mi cedijo.
Imava še nekaj časa, zato predlagam, da narediva krog s kolesi, preden začneva kuhat.
Pot naju pelje po ulici navzdol.
Kakšno zanimivo ime ima ta ulica. Za Peklom. To je še dalje od Pekla?
Do sedaj sem bila prepričana, da obstajajo samo Nebesa in Pekel. Da bi bilo še kaj za Peklom, tega pa res nisem vedela.
Ampak očitno je in bila sem tam. In veste kaj? Prekrasno je.
Do sedaj sem bila prepričana, da obstajajo samo Nebesa in Pekel. Da bi bilo še kaj za Peklom, tega pa res nisem vedela.
Ampak očitno je in bila sem tam. In veste kaj? Prekrasno je.
Velika, zorana polja se razprostirajo pred nama. Daleč naprej na polju zagledam par: srno in srnjaka.
Dvignem telefon, da ju posnamem in kakor, da bi vedela, da sem zmotila njuno intimo, odskakljata dalje.
Dvignem telefon, da ju posnamem in kakor, da bi vedela, da sem zmotila njuno intimo, odskakljata dalje.
Peljeva naprej, kjer cesta rahlo zavije navzgor in že sva na glavni ulici. Tu žal ni kolesarske steze, zato iz varnosti voziva kar po pločniku.
"Gorazd, Gorazd, poglej, štorklje."
"Vidim, to pomeni, da sva že nazaj. Štorklje so del Brodnjakove domačije."
Gledam veliki, dolgonogi in dolgovrati ptici, kako se z glavo dotikata drug druge in s kljuni glasno trkata. Prekrasni sta in lahko bi ju opazovala ure in ure.
Večja nagne glavo navzdol in rahlo pokima, kot bi želela pozdraviti. Pomaham ji nazaj in zagonim dalje.
"Glej", spet vzkliknem, "še na masažo lahko greva. Tu je res super."
Večja nagne glavo navzdol in rahlo pokima, kot bi želela pozdraviti. Pomaham ji nazaj in zagonim dalje.
"Glej", spet vzkliknem, "še na masažo lahko greva. Tu je res super."
Prijetno utrujena od kolesarskega kroga, komaj čakam kosilo.
Vmes posedam na udobnih stolih Brunner, srkam vino in uživam v vonju z žara. In se nastavljam spomladanskemu soncu.
Malo kasneje prispeta še otroka.
Skupaj uživamo ob kosilu in se imamo prav fino. Izlet je definitivno uspel. Še se bomo vrnili na Brodnjakovo domačijo.
Domov se vrneva hitro. Ni bilo gneče, saj je večino ljudi zaradi Coronavirusa doma.
In prav je tako.
Ostanite doma!
In prav je tako.
Ostanite doma!
Ker tudi doma lahko greste na najboljši glamping, sprehod v naravi, kinopredstavo ali koncert.
Vse kar potrebujete je le malo domišljije.
Komentarji
Objavite komentar