Odložim grablje, ves dan že nekaj kopam po vrtu, in pogledam proti nebu.
Pa se zatakneva že pri vračilu ključa sosedom.
Rdeče se sveti za oblaki, torej bo jutri lepo vreme.
"Ti si končal z delom?" vprašam Gorazda, ki pospravlja garažo.
Pogleda na uro. Kaže pet popoldne.
"Sem, zakaj?"
"Si za akcijo?"
"Vedno," se nasmeji.
"Potem pa spakirajva v 10-ih minutah in greva na morje."
Gorazdu ni nikoli treba dvakrat reči, ko gre za morje. Čez cca. 20 min sva že v kombiju in voziva proti obali.
Imava vse kar potrebujeva: dva vzglavnika, dve dekici, dva kozarca, lučko, čeladi, Gorazdovo kolo, MojPonyja, vino in čips. Nekaj gotovine in kreditno kartico. In nekaj rezervnih športnih oblačil.
Osel gre samo enkrat na led, ampak jaz nisem tako pametna kot osel, zato zadnji trenutek v box vržem še oblekico.
Na obali sva v pičlih dveh urah. Prometa skoraj ni.
Ali so že vsi na končnih destinacijah, ali pa sploh niso šli na morje.
Ali so že vsi na končnih destinacijah, ali pa sploh niso šli na morje.
Ko peljeva skozi Koper, se izkaže drugo. Vsa parkirišča za avtodome so polna do zadnjega kotička.
Peljeva v Izolo, na PZA Belvedere in najdeva še eno prosto mesto. Kot da bi čakalo na naju.
PZA Belvedere je super, saj ima prekrasen razgled na Izolo. Opremljeno je tudi s čistimi sanitarijami in pralnico perila. Le da tja dostopaš s ključem. Dobiš pa ga na recepciji hotela.
PZA Belvedere je super, saj ima prekrasen razgled na Izolo. Opremljeno je tudi s čistimi sanitarijami in pralnico perila. Le da tja dostopaš s ključem. Dobiš pa ga na recepciji hotela.
Ampak midva prideva tja ob osmih zvečer, hotel pa dela samo do petih.
Začnem godrnjati, kako je to sploh mogoče. Vikend je in še lepo vreme. Gorazd me miri.
V restavraciji hotela, ki je odprta, vpraša natakarja, kako lahko prideva do ključa za sanitarije.
Ta seveda ne ve ničesar o tem. Mu pa v roke potisne listek s telefonsko številko recepcije, na kateri pa se tako nihče ne javi, ker ta ne dela!!!!
Ok, se bova že kako znašla. Še vedno se in zaradi tega se ne bom jezila.
Vrneva se na parkirišče.
Zraven naju sta parkirana mariborčana z avtodomom in Gorazda dobesedno potisnem pred njiju, naj vpraša kako do ključa.
Zraven naju sta parkirana mariborčana z avtodomom in Gorazda dobesedno potisnem pred njiju, naj vpraša kako do ključa.
Prijazna sta in nama posodita svojega. Sama tako imata WC v avtodomu, zjutraj pa jima ga bova vrnila.
Glavna težava je odpravljena, čas je za dopust.
Pripravim posteljo, če se mi kasneje ne bi več dalo (beri: ne bi mogla - krivo vino).
Gorazd medtem že odpre steklenico, čipsa se niti ne trudi dati v skodelico in že sva zleknjena v udobne Brunner stole.
Prijetno toplo je. Pogovarjava se dolgo v noč, dokler naju končno ne zmanjka.
Izkaže se, da izposoja ključa le ni bila tako slaba ideja.
Zaradi popitega vina in še več popite vode zaradi slanega čipsa, ponoči pridno obiskujem sanitarije. To vpliva tudi na moj spanec in zjutraj sva pokonci veliko prej, kot ponavadi.
Tudi zato, ker želiva kolesariti.
Danes peljeva na drugo stran Parenzane - Porečanke, oz. "parmezane", kot ji je začel pravit Gorazd. Vse tja do italijanske meje.
Danes peljeva na drugo stran Parenzane - Porečanke, oz. "parmezane", kot ji je začel pravit Gorazd. Vse tja do italijanske meje.
Polona in Jure, tako jima je ime (izveva še, da sta iz Slovenske Bistrice), naju pričakata z Bečerovko. Veselo zaštartamo v jutro. Tako je pač, pri nas Štajercih. Začne se s šilcem in konča s šilcem.
Izgovor je seveda, da recepcija hotela še ni odprta. Odpre se šele ob 10-ih.
Pomislim, da, čimbolj se trudimo postati zahodnjaki, vse bolj postajamo balkanci.
Ampak Bečerovka ne pomaga, da se ne jezim. Pomaga pa, da skoraj pridem do ideje, da bi se odpeljala, brez da bi se ustavila na recepciji. Pamet in poštenje na koncu zmagata.
Na recepciji pa sitna receptorka noče niti slišati, da sva pozno prišla in nisva dobila ključa za sanitarije. Spala sva na parkirišču in plačati morava polno ceno. Bečerovka v meni je pripravljena na neumestne pripombe, pa me Gorazd raje postavi na stran.
Ko prideva ven se odloči, da me je treba takoj peljati na zajtrk.
Res sem že pošteno lačna, zato se premakneva tja, ker sva štartala zadnjič. Na parkirišče koprske tržnice. Oblečem se v oblekico in se nastavim za slikanje.
"Te ni zadnjič opeklo v oblekici?" skrbno vpraša Gorazd.
"Danes me ne bo!" maham s kremo. "In ožulilo tudi ne!" dvignem kiklico in mu pokažem podložene kolesarke.
Gorazd je modro tiho in me rajši fotografira, kot bi komentiral.
V kafiču na rivi pojeva toast ter spijeva črno kavo in spet sem pri sebi.
Čas je za furo.
Parenzana je označena v nulo. Pot naju pelje do kolesarskega rondoja in pod avtocesto na drugo stran, pa čez most spet nazaj ob avtocesto. Vroče je in vesela sem, da sem si vseeno nadela oblekico. Podložene kolesarske hlače naredijo vožnjo udobno, edino s sončno kremo sem se namazala tako na debelo, da se vsa potim od vročine.
Ampak zadnjica bo cela in bedrca lepo rjava.
Furava počasi čez Bertoke in v smeri Škofij, kjer poteka Porečanka. Če je pot do sedaj bila ravna, se tukaj že kažejo majhne vzpetine. Proti Škofijam pogumno rineva v breg mimo oljčnih nasadov.
"Če je tako vroče, kot danes, ti lahko pri vožnji mimo teh nasadov, po hrbtu spolzi čisto oljčno olje, namesto švica." komentira Gorazd. "Samo ne bi mogel reči, da je deviško." nadaljuje.
Še dobro, da je pobegnil naprej in ga ne dosežem, da bi ga mahnila. Ti njegovi komentarji.
Je pa res, če bi vsaj malo pihljalo, bi bilo veliko lažje in mi ne bi bilo tako vroče.
Pomislim, da me še lani ni nič motilo, letos pa jamram kot stara baba.
Zato raje utihnem in gonim dalje.
Ko prideva skoraj čisto do Škofij, nama šine v glavo, da čez mejo ne moreva. Zato se spustiva čez Hrvatine do Ankarana.
Tam se dobiva s Simono in Sašom, tudi onadva kolesarita in končno se lahko malce ohladim. Čas ob klepetanju hitro mine. Simona in Sašo kreneta proti Kopru, midva še narediva par krogov po kampu.
Nazaj proti Kopru ne peljeva po Porečanki, pač pa greva ob Luki Koper in mimo Škocjanskega zatoka.
Spet prekrasno speljana kolesarska pot, naju vodi čisto ob zatoku in deležna sva prekrasnega pogleda na svetleča jezerca, kjer je polno belih čapelj.
Na desno stran ne gledam, tam se sveti samo pločevina parkiranih avtomobilov v luki. Le kdo bo vse to kupil, pomislim.
Na sredi te poti me tracker nagradi z cinglanjem: prevozila sem 3000-i kilometer. Gorazd se strinja, da si zaslužim nagrado. Ker od jutranjega toasta v mojem želodcu ni ostalo čisto nič, me pelje na kosilo.
Ustaviva se ob morju, na vrtu prekrasne restavracije Savor.
Tudi tu ne pobegneva štajercem. Najprej me zagleda in pozdravi Nataša, ki skoraj ni več štajerka, saj se je poročila v Koper, potem pa naju postreže še pristen kelnar štajerc.
Hrana je božanska. Jeva fuže s tartufi, pa še neke hude testenine, za katere sem pozabila kako se jim reče. Razdeliva si sladico in spijeva kavico.
Po 30 km vožnje vse to super paše.
Parenzana je prevožena. Slovenski del v celoti. Ostane še del do Trsta in hrvaška stran do Poreča.
Počasi lahko rečem, da Slovenija postaja kolesarska dežela. Lepe in varne kolesarske steze ponujajo obilico užitkov pri spoznavanju naše male, lepe deželice.
Včasih se sprašujem, zakaj sploh potrebujemo železnice. Asfaltirali bi jih, od Murske Sobote do Portoroža, od Ajdovščine do Novega mesta in se ukvarjali s kolesarskim turizmom. Pa še manj bi stalo, kot gradnja drugega tira.
Si predstavljate, da bi šli na pot recimo iz štajerske na primorsko, ves čas lepo in varno, po kolesarski poti? Se vmes spočili, okrepčali, skrili pred dežjem in tudi prespali v zato pripravljenih hiškah ob tej isti poti?
Sanjsko. In ne nemogoče.
Ampak zaenkrat sem zadovoljna tudi s tem kar imamo.
Kam naslednjič?
Spremljajte me in boste kmalu izvedeli.
Izgovor je seveda, da recepcija hotela še ni odprta. Odpre se šele ob 10-ih.
Pomislim, da, čimbolj se trudimo postati zahodnjaki, vse bolj postajamo balkanci.
Ampak Bečerovka ne pomaga, da se ne jezim. Pomaga pa, da skoraj pridem do ideje, da bi se odpeljala, brez da bi se ustavila na recepciji. Pamet in poštenje na koncu zmagata.
Na recepciji pa sitna receptorka noče niti slišati, da sva pozno prišla in nisva dobila ključa za sanitarije. Spala sva na parkirišču in plačati morava polno ceno. Bečerovka v meni je pripravljena na neumestne pripombe, pa me Gorazd raje postavi na stran.
Ko prideva ven se odloči, da me je treba takoj peljati na zajtrk.
Res sem že pošteno lačna, zato se premakneva tja, ker sva štartala zadnjič. Na parkirišče koprske tržnice. Oblečem se v oblekico in se nastavim za slikanje.
"Te ni zadnjič opeklo v oblekici?" skrbno vpraša Gorazd.
"Danes me ne bo!" maham s kremo. "In ožulilo tudi ne!" dvignem kiklico in mu pokažem podložene kolesarke.
Gorazd je modro tiho in me rajši fotografira, kot bi komentiral.
V kafiču na rivi pojeva toast ter spijeva črno kavo in spet sem pri sebi.
Čas je za furo.
Parenzana je označena v nulo. Pot naju pelje do kolesarskega rondoja in pod avtocesto na drugo stran, pa čez most spet nazaj ob avtocesto. Vroče je in vesela sem, da sem si vseeno nadela oblekico. Podložene kolesarske hlače naredijo vožnjo udobno, edino s sončno kremo sem se namazala tako na debelo, da se vsa potim od vročine.
Ampak zadnjica bo cela in bedrca lepo rjava.
Furava počasi čez Bertoke in v smeri Škofij, kjer poteka Porečanka. Če je pot do sedaj bila ravna, se tukaj že kažejo majhne vzpetine. Proti Škofijam pogumno rineva v breg mimo oljčnih nasadov.
"Če je tako vroče, kot danes, ti lahko pri vožnji mimo teh nasadov, po hrbtu spolzi čisto oljčno olje, namesto švica." komentira Gorazd. "Samo ne bi mogel reči, da je deviško." nadaljuje.
Še dobro, da je pobegnil naprej in ga ne dosežem, da bi ga mahnila. Ti njegovi komentarji.
Je pa res, če bi vsaj malo pihljalo, bi bilo veliko lažje in mi ne bi bilo tako vroče.
Pomislim, da me še lani ni nič motilo, letos pa jamram kot stara baba.
Zato raje utihnem in gonim dalje.
Ko prideva skoraj čisto do Škofij, nama šine v glavo, da čez mejo ne moreva. Zato se spustiva čez Hrvatine do Ankarana.
Tam se dobiva s Simono in Sašom, tudi onadva kolesarita in končno se lahko malce ohladim. Čas ob klepetanju hitro mine. Simona in Sašo kreneta proti Kopru, midva še narediva par krogov po kampu.
Nazaj proti Kopru ne peljeva po Porečanki, pač pa greva ob Luki Koper in mimo Škocjanskega zatoka.
Spet prekrasno speljana kolesarska pot, naju vodi čisto ob zatoku in deležna sva prekrasnega pogleda na svetleča jezerca, kjer je polno belih čapelj.
Na desno stran ne gledam, tam se sveti samo pločevina parkiranih avtomobilov v luki. Le kdo bo vse to kupil, pomislim.
Na sredi te poti me tracker nagradi z cinglanjem: prevozila sem 3000-i kilometer. Gorazd se strinja, da si zaslužim nagrado. Ker od jutranjega toasta v mojem želodcu ni ostalo čisto nič, me pelje na kosilo.
Ustaviva se ob morju, na vrtu prekrasne restavracije Savor.
Tudi tu ne pobegneva štajercem. Najprej me zagleda in pozdravi Nataša, ki skoraj ni več štajerka, saj se je poročila v Koper, potem pa naju postreže še pristen kelnar štajerc.
Hrana je božanska. Jeva fuže s tartufi, pa še neke hude testenine, za katere sem pozabila kako se jim reče. Razdeliva si sladico in spijeva kavico.
Po 30 km vožnje vse to super paše.
Parenzana je prevožena. Slovenski del v celoti. Ostane še del do Trsta in hrvaška stran do Poreča.
Počasi lahko rečem, da Slovenija postaja kolesarska dežela. Lepe in varne kolesarske steze ponujajo obilico užitkov pri spoznavanju naše male, lepe deželice.
Včasih se sprašujem, zakaj sploh potrebujemo železnice. Asfaltirali bi jih, od Murske Sobote do Portoroža, od Ajdovščine do Novega mesta in se ukvarjali s kolesarskim turizmom. Pa še manj bi stalo, kot gradnja drugega tira.
Si predstavljate, da bi šli na pot recimo iz štajerske na primorsko, ves čas lepo in varno, po kolesarski poti? Se vmes spočili, okrepčali, skrili pred dežjem in tudi prespali v zato pripravljenih hiškah ob tej isti poti?
Sanjsko. In ne nemogoče.
Ampak zaenkrat sem zadovoljna tudi s tem kar imamo.
Kam naslednjič?
Spremljajte me in boste kmalu izvedeli.
 |
| Parenzana - Porečanka smer Trst |
Komentarji
Objavite komentar