Kolesarska
pot z MojPonyjem, ki jo načrtujem in potem resnična fura, ki jo odpeljem, se
velikokrat razlikujeta.
To nedeljo
se je to še posebej izkazalo za resnično.
Že v petek zvečer sem namreč brskala po spletu in iskala kolesarsko furo.
Fura mora
biti prijetna, ne preveč zahtevna, ne preveč daleč, skratka takšna, da v njej res uživam.
V naši mali
državici je vedno bolje poskrbljeno za nas, kolesarje. Govorim o rekreativnih
kolesarjih, takšnih, kot sva MojPony in Jaz.
Če sem še
leto nazaj jamrala, kam sploh varno na furo, letos s tem nimam več nobenih
težav. Google navrže
kar nekaj možnosti in izberem eno, ki se mi takoj zdi zanimiva.
»Radenska
Naturelle" - rekreativni kolesarski maraton Tri srca, ki je vsako leto maja. Letos pač ne,
zaradi virusa.
Pa si bom naredila maraton v lastni režiji.
Pogledam na
zemljevid, fura ni dolga. Približno 28 km. Nič posebnega za naju, prevozila sva
že več.
In se
odpraviva.
Po pomurski
avtocesti v Boračevo pri Radencih. Tam je štart.
Nimava
kje parkirati. Pred polnilnico ne upava, zato odpeljeva naprej do Orehovcev.
Ko sva v
Črešnjevcih, pametno ugotovim, da že voziva po kolesarski progi, vendar s
kombijem.
V Črešnjevcih ne duha ne sluha
o »črešnjah«, najdeva pa Tuš in parkirava na parkirišču pred trgovino. Edina
sva, trgovina je zaprta.
Pogledam
zemljevid. Kolesariti morava v smeri Zbigovcev.
Hej, kakšna
imena, se smejim Gorazdu in naštevam: orehi – Orehovci, črešnje –
Črešnjevci…kaj pa Zbigovci?
Češnje so,
ne črešnje, odgovori.
Saj je
vseeno, rečem in veselo zagonim po krajevni cesti.
Ne mine
dolgo, ko pot zavije levo. Sprva še urno pritiskam na pedale, potem pa vožnja
postaja vedno težja.
»Kam te
greva?« začudeno pogledujem Gorazda in zraven sopiham. Pot postaja vedno bolj
strma.
»Kaj mene
sprašuješ, ti si načrtovala izlet.«
»Sem
mislila, da je bolj ravno.«
»V
Radgonskih goricah? Ravno?«
»Pa saj
nisem hotela v Radgonske gorice, pač pa v Radence, na rekreativni maraton. Na zemljevidu je vse izgledalo
ravno. Počakaj, da pogledam, mogoče nisva prav.«
In nisva
bila. Saj ni čudno, da je bil breg.
Vrneva se
nazaj na točko, kjer sva zgrešila in zavijeva desno.
»To bo
prav«, se veselim, ko hitro vrtim pedale po ravnini.
Ampak
veselje ne traja predolgo. Pred nama je še večji klanec.
Gledam
zemljevid, tokrat sva prav.
Gorazd
veselo goni mimo mene v tretji prestavi, jaz pa kmalu sestopim z MojPonyja.
Pa kaj, si
mislim, saj ni pomembno kako, samo da pridem na vrh hriba.
Potiskam MojPonyja po klancu navzgor in zraven sopiham. Spet malo gonim, in
malo hodim.
Na vrhu pa… nagrajena sem s prekrsenim razgledom.
»Slikaj me,
slikaj me« visoko dvignem roke v znak zmage.
»Poglej na
tvoj zemljevid, koliko sva že pregonila.«
Pogledam in
kar ne morem verjeti, kako malo.
»Mislim, da
sva še bolj na začetku. To je zato, ker sva se prej zmotila.« rečem.
Sedem na
MojPonyja in se veselim vožnje navzdol.
Vsi, ki
poznate Radgonske gorice, veste, da ni hrib navzgor in hrib navzdol, pač pa
nešteto hribov gor in še gor in še gor. Priznam, da skoraj izdihnem.
Ko višje več
ne gre, končno lahko uživava v vožnji navzdol.
Vmes opazujeva prečudovito pokrajino.
Pozdravljava kravice na pašniku in zajčke v gozdu.
Narava se je
že čisto prebudila. Zdi se mi, da je zaradi ukrepov Coronavirusa manj onesnaženosti in zato vse bolj zeleno in bujno.
Šibava po
ravnici nazaj in malce sem že utrujena.
»Še en vrh
imava« reče Gorazd, ko v rondoju zavijeva nazaj v smeri Radencev.
»Kakšen
vrh?« s strahom vprašam.
»Ptujsko
cesto,« se nasmeji.
»Čakaj zdaj,
vrh ali cesto?«
»Kraj se imenuje Ptujska cesta, v smeri Janževega vrha.«
V sebi upam,
da je Ptujska cesta vseeno bolj položna, kot naša v Mariboru in da Janžev vrh ni vreden svojega
imena. Žal se spet zmotim.
Le zakaj bi
ljudje dali takšna imena krajem, če ne po tem kar so? Če je kraj Janžev vrh, zagotovo
to ni ravnica sredi Dravskega polja.
»Kaj od tu
je Janževec?« vprašam Gorazda. On ima špricer rajši kot jaz, zato bo že vedel.
»Ja in ne.
Janževec ima ime po Janževi gori, naselju blizu Selnice ob Dravi, je pa to blagovna
znamka kleti Radgonske gorice.«
Razmišljam, kako bi zdaj tudi meni pasal hladen špricer in gonim dalje.
Ob tabli, ki
označuje procent klanca, dokončno obupam. Stopim z MojPonyja in ga čez celo
Ptujsko cesto potiskam do vrha klanca.
»Zdaj pa gre
res še samo dol« me potolaži Gorazd.
Še dobro, da
res, ker nekje v sebi razmišljam, da bi ga prosila, naj gre po kombi in pride
po mene.
Vseeno še
malo stisnem zobe in zdržim do konca.
Navigacija
pokaže da sva naredila cca. 24 km. Po samih hribih. Ni švoh in ponosna sem na naju.
Ko zaključim
treker, pa mi v oči pade nekaj drugega.
Nasmehnem se in pokažem Gorazdu furo.
"Sploh ni pomembno, če sva se malo namučila. Poglej kaj sva osvojila?"
Tudi Gorazd se nasmeji. "Vidiš, da se je na koncu splačalo."
In res se je.
Osvojila sva Radensko srce.
Komentarji
Objavite komentar