ŽULJ NA RITI IN OŽGANE BEDRCE (Parenzana fura)

Športniki, vrhunski ali rekreativni, se na novo sezono pripravljajo počasi in odgovorno.

Nekatere gibanje spremlja že od malega, zato so ves čas v formi.

Tudi mene gibanje, z majhnimi pavzami, spremlja vse življenje.

Začela sem z drsanjem in gimnastiko, ki sem jo sovražila, ker smo morali na vsakem treningu delati most.

Potem sem igrala tenis, pa mi ni bil všeč, ker sem morala pobirati žogice.

V šestem razredu sem začela trenirati atletiko. Bila sem odlična, ampak en dan sem malo močneje s kolenom zadela v oviro in moja atletska kariera se je končala.

V srednji šoli sem sem igrala odbojko. Super šport. Razen, da so vse soigralke bile glavo večje od mene in nisem nikamor napredovala.

Potem je prišlo obdobje divjanja z vodnim skuterjem.

Pa nato otroci. Ja, tudi to je šport, ko so še majhni.

Otroci so zrasli in plesala sem hip-hop.

Vmes sem tekla, smučala (dokler nisem padla na glavo), zadnje leto pa enkrat tedensko z Gorazdom hodiva na plesne vaje

Odkar pomnim, vedno nekaj migam. In odkar pomnim, me skozi življenje ob vseh teh miganjih spremlja še ena stvar.

Kolo.

Moje športanje zadnja tri leta, se vrti pretežno okoli kolesarjenja z MojPonyjem.

Ampak z MojPonyjem kolesariva le ob lepem vremenu. Od novembra do marca tako zdaj počivam in se v mislih pripravljam na nove podvige.

Ja, prav ste prebrali, v mislih.

Zakaj sploh ta dolgi uvod?

Če vas zanima, berite naprej.

Corona ukrepi so se sprostili in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bova pobegnila na morje.

Že nekaj časa pogledujem proti eni izmed lepših poti v Sloveniji – Parenzani.

Jasno mi je, da cele ne morem prevoziti. Začne se v Trstu in konča v Poreču. Torej bom prevozila slovensko Parenzano. Ampak kje začeti?

Po dolgem razmišljanju se odločiva. Štartala bova v Kopru.

Odločitev se izkaže za pravilno.

Parkirava kar na parkirišču pred tržnico. Namečem kovance v aparat za cel dan in šele kasneje opazim na drobno napisano, da računajo parkiranje le do 14. ure.

Župan Kopra bo zagotovo vesel. Če se tako zmoti večina prišlekov, le koliko se nabere na mesec?

Nočem si preveč beliti glave s tem. Prišla sem na furo in nič ne bo pokvarilo mojega razpoloženja.

Zraven naju parkirata dva Mariborčana. Pohecamo se, da nas je povsod veliko. Tudi onadva gresta na Parenzano, vendar odhitita naprej.

Midva si seveda še prej privoščiva kavico in jo šele potem mahneva po Parenzani.

Vse je super označeno, peljeva skozi park in ves čas ob obali. Sonce je visoko, vreme je prekrasno. Že doma sem vedela, da bo tako, zato sem oblekla oblekico. Da se sproti še malo posončim. Da ne bom kot gradbeni delavec, ki ima od dela na soncu porjavele samo roke.

Ko voziva proti Izoli, voham morski zrak, veter me prijetno hladi, uživam, kot že dolgo ne.

Presenečena sem, koliko ljudi je na stezi. Kolesarijo, se družijo, družinice in prijatelji se sprehajajo. Ne manjka smeha, vse je, kakor je vedno bilo.

V izolskem rondoju se vneto trudim fotografirati tablo in sploh ne pogledam, kam morava peljati. Zato peljeva narobe in se morava vrniti nazaj do rondoja.

Znana sem že po tem, da se na vsaki furi vsaj enkrat zmotim, zato nisem niti malo jezna in presenečena. Celo pohecam se na svoj račun in Gorazd se mi smeji. Bi spustila njega naprej, ampak ne, jaz želim biti vodja.

Pot nadaljujeva po makadamski poti, stran od morja. Ob poti so igrala in naprave za telovadbo. Samevajo, saj prepoved uporabe igrišč na prostem še vedno velja. Zato tudi midva peljeva dalje.

Kmalu prideva do tunela.

Verjetno večina od vas ve, kaj je Parenzana. Tisti, ki pa ne veste, to je bila stara železnica treh dežel (Italija, Slovenija, Hrvaška), ki so jo asfaltirali in po njej speljali kolesarsko in sprehajalno pot. In tunel je ostanek te železnice. Zapeljem vanj in nekje na sredi začutim neustavljivo željo.

»Si pripravljen?«

»Na kaj?« vpraša Gorazd.

Zahupam skozi tunel, kot stara lokomotiva. In nato še s hupico. Briga me, če so v tunelu še drugi. Pa naj hupajo še sami.

Ko zapustiva drugi tunel – predor Valeta, je na koncu števec. Fotografiram ga, da bom imela dokaz katera sem prevozila tunel to leto in ta dan. Žal se zaradi utripanja semaforja na fotografiji ne vidi nič. Jaz pa si tudi nisem zapomnila točne številke. Spomnim se le, da je bila visoka. Tukaj mimo je danes kolesarilo ogromno ljudi.

Pot je razmeroma ravna, tu in tam kakšen majhen vzpon. Večinoma pot poteka rahlo navzdol. Tisti trenutek mi niti na kraj pameti ne pride, da bom šla po isti poti nazaj. Veselim se, ko drvim proti Portorožu in Luciji.

V Luciji peljeva skozi kamp. Prazen je, je pa zato na obali veliko surferjev in kajtarjev. Pravi užitek jih je gledat, kako dobesedno letijo po zraku.

Ko tako opazujem leteče kajtarje, skoraj povozim dva policaja, ki hodita pred menoj po stezi.

Gorazdu hudomušno namignem, da jima bom zahupala. Kar smeji se mi ob misli, kako se bosta prestrašila.

Potem pa zagledam Gorazdovo odkimavanje.

V glavi že vidim kakšen bi bil scenarij: gospa prosim stopite s kolesa, to je kršenje javnega reda in miru, to bo 420 eurov, zapleniti moramo vaše kolo itd.

Zato mirno peljem dalje in nihče od policajev niti ne sluti, čemu sta pravkar ubežala.

Potem mimo gostilne Ribič, kjer je gromozanska gneča, naprej proti solinam.

Nekje vmes Gorazdu zazvoni telefon, jaz pa odpeljem dalje. Pred seboj zagledam pomol in spet mi v glavo šine nora ideja. MojPonyja potisnem v morje, da bi naredila morsko fotografijo.

»Kaj pa počneš???«zaslišim Gorazda za seboj.

»Fotografiram MojPonyja.« nedolžno odgovorim.

»V morju?«

»In?«

»Ko prideva nazaj me spomni, da ga splahnem s sladko vodo, da ne zarjavi.« mirno reče.

Le kako nisem pomislila na to? MojPony lahko zarjavi???? Še nekaj časa mi je hudo zaradi tega, ampak fotografija pa je odlična.

Končno prigoniva do solin.

Ne spomnim se, da sem bila že kdaj na solinah. Zato sem vesela, ko naju proti plačilu spustijo noter.

Voziva po lesenih mostičkih, skoraj po gladini morja.

Ogledava si muzej, spijeva kavo in se malce spočijeva.

»Pa zdaj? Greva nazaj proti Portorožu in v Piran?« vpraša Gorazd.

»Ne, do meje morava. Tam je konec slovenske Parenzane.« In greva še do meje.

Ob kanalu reke Dragonje proti mejnemu prehodu. Tik pred mejo obrneva in peljeva nazaj do Portoroža.

Pošteno sva že lačna, zato si v Portorožu privoščiva kosilo.

MojPonyja parkirava kar na prostor za motocikle in ljudje s smehom kažejo nanj, ko se sprehajajo mimo. Cela stvar me spominja na igro »najdi vsiljivca« in en sprehajalec celo počepne ob zadnje kolo. Mogoče išče motor? Razočaran, ker je to samo bicikl, gre dalje.

Zadovoljna, ker je želodec poln, spet veselo sedem na MojPonyja.

Že po nekaj obratih ugotovim, da me rahlo boli zadnjica, ampak potisnem bolečino nekje na stran in gonim dalje.

Kdor je prevozil Parenzano ve, da je v smeri Portorož – Izola le ta bolj strma, kot obratno. Če sem prej veselo vriskala ob vožnji navzdol in vetru v laseh, zdaj zadihana vrtim pedale in se trudim premagati breg.

Gorazd nasloni roko na moj hrbet in me na vso moč potisne navzgor. Pomaga le par metrov, potem pa je vse spet isto.

Pred menoj gospodična na športnem kolesu pelje ves čas z istim tempom, niti malo zadihana.

Zavidam ji, čisto sveže deluje. Jaz sem zagotovo čisto rdeča v obraz od napora in vse se mi lepi na telo od vročine in švica.

Končno pripeljeva do tunela in mrzel zrak mi dobro dene, da pridem malo k sebi.

Do Izole potem ni daleč. Edino vožnja po makadamu mi več ne ustreza, ker me zadnjica vedno bolj boli.

V Izoli obiščeva Dušana in Suzano in z njima spijeva kavico ter se malo odpočijeva. Ko kasneje voziva ob obali nazaj do Kopra, sonce že zahaja. Uspem še naredit super fotko pred staro lokomotivo. Tisto, ki je vozila po Parenzani.

Končni izkupiček kolesarjenja: 60,72 km.

Mogoče za koga mali zalogaj. Zame in MojPonyja malo večji.

Pri avtu ugotovim, da imam na zadnjici žulj. Malo je pripomogla tudi oblekica. V podloženih kolesarskih hlačah se mi to zagotovo ne bi pripetilo.

Ko stopim s kolesa, me tudi noge ne držijo. Kaj bo šele jutri? Ampak, to je to, kar sem napisala na začetku. Resnim športnikom se to ne dogaja, ker ves čas pridno trenirajo. Mi rekreativci pa navalimo s prve. No, vsaj jaz.

Nog tudi nimam porjavelih. Imam pa ožgana kolena in bedra, ker tam pa me sonce je opeklo.

Kakorkoli, stvari včasih ne gredo tako, kot smo si jih zamislili.

Sem pa kljub vsem zapletom z MojPonyjem prevozila pol slovenske Parenzane in to je najbolj pomembno.

Naslednjič jo mahneva še v kontra smeri. Proti Trstu.

Takrat bom pripravljena, kot je treba.