Če kdo reče morje, prva dvignem roko.
Zato ni nobenega dvoma. vikend bo lep, greva na morje.
Narediva načrt: petek po službi.
Po službi zame pomeni ob 17-ih., najkasneje 18-ih, za Gorazda pa... no proti morju se odpraviva ob devetih zvečer.
Na srečo nobene gneče na cesti in v Premanturo prideva ob pol enih zjutraj.
Ponavadi v kamp Stupice ne moreš med 22.in 6. uro zjutraj.
Tokrat naju prijazen varnostnik spusti noter brez težav. Kamp je prazen, zato ni nevarnosti, da bi koga zbudila.
Ne komplicirava s postavljanjem kombija. Parkirava ob vodi na ravni parceli, narediva posteljo in že spiva kot angelčka.
Jutro hitro pride. Danes bova vozila do Medulina. Lani sva prefurala Kamenjak, letos jo mahneva v nasprotno smer. Fura sicer ni kratka in lahka, ampak premagala sem že toliko kilometrov, da me ne skrbi.
V centru si pri "Komšiji" privoščiva zajtrk. To je slaščičarna na vogalu, tako pa ga kličemo, ker je včasih bil naš sosed, ko smo v Premanturi še imeli hišo. In edini ima odprto, kjer lahko kaj poješ za zajtrk. Srečen, ker sva prišla v njegovo slaščičarno, naju želi nahraniti z vsem kar je na meniju. Odločiva se za jajčke, maslo in kavico in za nagrado dobiva še malce salame.
Za s seboj vzameva še dva rogljička in Gorazd dobi kepico sladoleda gratis.
V menjalnici zamenjava denar in prosiva za kolesarsko karto.
Pot do Medulina je označena z različnimi oznakami: Medulin direkt, 315, Big Blue (ta je daljša ker greš še na Kamenjak). Več ali manj vse potekajo po isti trasi.
Takoj na izhodu iz Premanture pot zavije levo in dogodivščina se lahko začne.
Že takoj na začetku zagledava velike kamne z izklesanimi ikonami Jezusa.
Poglej, rečem, to je tudi Križev pot (Via Crucis)
Goniva v rahli breg in z MojPonyjem gre super.
Gorazd vsake toliko nekam izgine. Ko sledim kažipotu kolesa, kamor je zavil, me na makadamu poraslem z grmičevjem pošteno pretrese. Izogibam se kamenju na stezi in upam, da me izza kakšnega kamna ne preseneti hudi kačon. Še dobro, da se kač ne bojim. Ne bi pa bilo fajn, če me kakšna piči.
Končno najdem Gorazda.
Visoko dvigne kolo nad glavo, ko stoji na razgledni točki. Pogled je res prekrasen.
Ne morem kaj, da ne pomislim, koliko lepega zamudiš, če se ne premakneš nikamor od doma.
Še mene slikaj, prosim Gorazda in ker ne morem dvignit MojPonyja, dvignem roko.
Pot naju vodi dalje in kmalu naletiva na drugo znamenitost: votlino fosilov.
"Greš not?" vprašam Gorazda.
"Grem." reče in izgine v temo.
"Kak je?" s strahom vprašam, ker ni od njega ne duha ne sluha. Ker se ne oglasi, grem za njim.
Zaradi teme nič ne vidim. Kaj šele fosilov. Zagledam pa svetlobo na drugi strani. Grem proti izhodu, ko mi Gorazd pride za hrbtom.
"Kaj me strašiš?" skoraj zakričim.
"Naokoli sem šel" reče kot da se ni nič zgodilo. Gre mi na smeh, ker ga hecam, zato naredim nekaj fotografij in že pičiva naprej.
Ko prideva do zadnje postaje križevega pota (poguglala sem, da jih je 14 in predstavljajo Jezusovo trpljenje - toliko je tudi izklesanih kamnov), pot zavije strmo navzgor.
Gonit več ne morem, prestrmo je, zato sestopim in počasi grem za Gorazdom. Hodiva v tišini, korak za korakom. Kot bi se čas ustavil. Kot bi se prestavila v neko drugo dimenzijo.
Na vrhu, ob križu, sva spet deležna prekrasnega pogleda. Spijeva vodo in se odpraviva navzdol.
V rondoju v Kamiku zavijeva proti Medulinu.
Zdi se mi prehitro, da bi šla že proti cilju. Ustavim in preverim pot. Seveda sva prehitra. Morava še čez Banjole, pa na Pješčano uvalo.
Kljub temu, da spet kaže, da sva zašla, hitro zagledava tablo s številko 315.
Slediva ji po gozdnih poteh, po vaških ulicah, dokler ne prideva do velikih, popolnoma ravno odrezanih skal.
Predvidevam, da je to bil včasih kamnolom. No, danes je to plezališče. Kar zvrti se mi, ko pogledam navzgor in vidim majhne ljudi, kako pležejo po steni, samo v copatih in golih rok.
Ravno hočem zaklicati nekaj Gorazdu, ko zaslišim znano govorico.
"Štajerci?" vprašam skupino plezalcev.
"Čisti", ponosno odzdravijo. Iz Maribora... vija?"
"Mija tudi"
"No, se kaj vidimo."
Nasmejimo se, poslovimo z adijo in pičiva naprej.
Na peščeni zaliv zlate barve prideva ravno opoldne. Sonce je visoko in žge po ramenih.
V zalivu je majhna marina in Coctail bar, zato se ustaviva tam.
V coctail baru se spodobi piti coctail. Naročiva Aperol Spritz in samo uživava.
Še dobro, da sva spočita, ker je pot nazaj kot "RollerCoaster".
Ura teče hitro. Do rondoja v Kamiku nabereva že kar nekaj kilometrov. Vseeno zavijeva proti Medulinu. Tam je namreč cilj.
Prevoziva vse kampe in polotočke do tja, mesto in okolico. Žal skoraj ni ljudi.
V campu Medulin, v pizzeriji z zanimivim imenom Financa, pojeva odlično pizzo.
S prekrasnim razgledom na zaliv, bi tako lahko sedela v nedogled.
Nazaj se vrneva čez Pomer in prečkava morje po zazidani potki, ki je v bistvu bližnjica do Premanture.
Žal samo za pešce in če previdno voziš tudi za kolesarje.
Uspe mi ne zvrniti se v vodo in varno priti na drugo stran.
Do Premanture po glavni cesti goniva tiho in že malce utrujena. Na srečo ni prometa. Ne pomnim kdaj je bila ta cesta tako prazna.
Premagala sva vse kilometre in v želodcu mi že pošteno kruli.
Kar malce žalostna sem zaradi tega, ker ni gostov in je vse tako mirno.
Po drugi strani pa...
Ko greva na večerjo, se počutim kot kraljica. Natakarica je prijazna, hrana je fenomenalna, ribja plošča za enega pa več kot preveč naložena s prvovrstno ribo.
"Imamo puno ribe ove godine. Niko je ne jede." se malo pošali na račun trenutne situacije.
Na koncu naju še počastijo s kavo, zato pustiva kar veliko napitnino.
Vesela je, dođite nam opet.
Polna vtisov prekrasnih točk, dobre hrane in vidno utrujena, zaspiva.
Spanje pa ne traja dolgo. Komarji, žal, niso nič zaspani. Brenčijo mi okoli ušes in z Gorazdom istočasno zaključiva, da kombi obvezno potrebuje komarnike.
Nekaj časa se še borim z njimi, potem pa končno omagam.
Naslednji dan ni nobenega dvoma kdo je zmagovalec.
Zato ni nobenega dvoma. vikend bo lep, greva na morje.
Narediva načrt: petek po službi.
Po službi zame pomeni ob 17-ih., najkasneje 18-ih, za Gorazda pa... no proti morju se odpraviva ob devetih zvečer.
Na srečo nobene gneče na cesti in v Premanturo prideva ob pol enih zjutraj.
Ponavadi v kamp Stupice ne moreš med 22.in 6. uro zjutraj.
Tokrat naju prijazen varnostnik spusti noter brez težav. Kamp je prazen, zato ni nevarnosti, da bi koga zbudila.
Ne komplicirava s postavljanjem kombija. Parkirava ob vodi na ravni parceli, narediva posteljo in že spiva kot angelčka.
Jutro hitro pride. Danes bova vozila do Medulina. Lani sva prefurala Kamenjak, letos jo mahneva v nasprotno smer. Fura sicer ni kratka in lahka, ampak premagala sem že toliko kilometrov, da me ne skrbi.
V centru si pri "Komšiji" privoščiva zajtrk. To je slaščičarna na vogalu, tako pa ga kličemo, ker je včasih bil naš sosed, ko smo v Premanturi še imeli hišo. In edini ima odprto, kjer lahko kaj poješ za zajtrk. Srečen, ker sva prišla v njegovo slaščičarno, naju želi nahraniti z vsem kar je na meniju. Odločiva se za jajčke, maslo in kavico in za nagrado dobiva še malce salame.
Za s seboj vzameva še dva rogljička in Gorazd dobi kepico sladoleda gratis.
V menjalnici zamenjava denar in prosiva za kolesarsko karto.
Pot do Medulina je označena z različnimi oznakami: Medulin direkt, 315, Big Blue (ta je daljša ker greš še na Kamenjak). Več ali manj vse potekajo po isti trasi.
Takoj na izhodu iz Premanture pot zavije levo in dogodivščina se lahko začne.
Že takoj na začetku zagledava velike kamne z izklesanimi ikonami Jezusa.
Poglej, rečem, to je tudi Križev pot (Via Crucis)
Goniva v rahli breg in z MojPonyjem gre super.
Gorazd vsake toliko nekam izgine. Ko sledim kažipotu kolesa, kamor je zavil, me na makadamu poraslem z grmičevjem pošteno pretrese. Izogibam se kamenju na stezi in upam, da me izza kakšnega kamna ne preseneti hudi kačon. Še dobro, da se kač ne bojim. Ne bi pa bilo fajn, če me kakšna piči.
Končno najdem Gorazda.
Visoko dvigne kolo nad glavo, ko stoji na razgledni točki. Pogled je res prekrasen.
Ne morem kaj, da ne pomislim, koliko lepega zamudiš, če se ne premakneš nikamor od doma.
Še mene slikaj, prosim Gorazda in ker ne morem dvignit MojPonyja, dvignem roko.
Pot naju vodi dalje in kmalu naletiva na drugo znamenitost: votlino fosilov.
"Greš not?" vprašam Gorazda.
"Grem." reče in izgine v temo.
"Kak je?" s strahom vprašam, ker ni od njega ne duha ne sluha. Ker se ne oglasi, grem za njim.
Zaradi teme nič ne vidim. Kaj šele fosilov. Zagledam pa svetlobo na drugi strani. Grem proti izhodu, ko mi Gorazd pride za hrbtom.
"Kaj me strašiš?" skoraj zakričim.
"Naokoli sem šel" reče kot da se ni nič zgodilo. Gre mi na smeh, ker ga hecam, zato naredim nekaj fotografij in že pičiva naprej.
Ko prideva do zadnje postaje križevega pota (poguglala sem, da jih je 14 in predstavljajo Jezusovo trpljenje - toliko je tudi izklesanih kamnov), pot zavije strmo navzgor.
Gonit več ne morem, prestrmo je, zato sestopim in počasi grem za Gorazdom. Hodiva v tišini, korak za korakom. Kot bi se čas ustavil. Kot bi se prestavila v neko drugo dimenzijo.
Na vrhu, ob križu, sva spet deležna prekrasnega pogleda. Spijeva vodo in se odpraviva navzdol.
V rondoju v Kamiku zavijeva proti Medulinu.
Zdi se mi prehitro, da bi šla že proti cilju. Ustavim in preverim pot. Seveda sva prehitra. Morava še čez Banjole, pa na Pješčano uvalo.
Kljub temu, da spet kaže, da sva zašla, hitro zagledava tablo s številko 315.
Slediva ji po gozdnih poteh, po vaških ulicah, dokler ne prideva do velikih, popolnoma ravno odrezanih skal.
Predvidevam, da je to bil včasih kamnolom. No, danes je to plezališče. Kar zvrti se mi, ko pogledam navzgor in vidim majhne ljudi, kako pležejo po steni, samo v copatih in golih rok.
Ravno hočem zaklicati nekaj Gorazdu, ko zaslišim znano govorico.
"Štajerci?" vprašam skupino plezalcev.
"Čisti", ponosno odzdravijo. Iz Maribora... vija?"
"Mija tudi"
"No, se kaj vidimo."
Nasmejimo se, poslovimo z adijo in pičiva naprej.
Na peščeni zaliv zlate barve prideva ravno opoldne. Sonce je visoko in žge po ramenih.
V zalivu je majhna marina in Coctail bar, zato se ustaviva tam.
V coctail baru se spodobi piti coctail. Naročiva Aperol Spritz in samo uživava.
Še dobro, da sva spočita, ker je pot nazaj kot "RollerCoaster".
Ura teče hitro. Do rondoja v Kamiku nabereva že kar nekaj kilometrov. Vseeno zavijeva proti Medulinu. Tam je namreč cilj.
Prevoziva vse kampe in polotočke do tja, mesto in okolico. Žal skoraj ni ljudi.
V campu Medulin, v pizzeriji z zanimivim imenom Financa, pojeva odlično pizzo.
S prekrasnim razgledom na zaliv, bi tako lahko sedela v nedogled.
Nazaj se vrneva čez Pomer in prečkava morje po zazidani potki, ki je v bistvu bližnjica do Premanture.
Žal samo za pešce in če previdno voziš tudi za kolesarje.
Uspe mi ne zvrniti se v vodo in varno priti na drugo stran.
Do Premanture po glavni cesti goniva tiho in že malce utrujena. Na srečo ni prometa. Ne pomnim kdaj je bila ta cesta tako prazna.
Premagala sva vse kilometre in v želodcu mi že pošteno kruli.
Kar malce žalostna sem zaradi tega, ker ni gostov in je vse tako mirno.
Po drugi strani pa...
Ko greva na večerjo, se počutim kot kraljica. Natakarica je prijazna, hrana je fenomenalna, ribja plošča za enega pa več kot preveč naložena s prvovrstno ribo.
"Imamo puno ribe ove godine. Niko je ne jede." se malo pošali na račun trenutne situacije.
Na koncu naju še počastijo s kavo, zato pustiva kar veliko napitnino.
Vesela je, dođite nam opet.
Polna vtisov prekrasnih točk, dobre hrane in vidno utrujena, zaspiva.
Spanje pa ne traja dolgo. Komarji, žal, niso nič zaspani. Brenčijo mi okoli ušes in z Gorazdom istočasno zaključiva, da kombi obvezno potrebuje komarnike.
Nekaj časa se še borim z njimi, potem pa končno omagam.
Naslednji dan ni nobenega dvoma kdo je zmagovalec.
Komentarji
Objavite komentar