Stavek mi zadnje čase odzvanja v mislih. Izrekel ga je g. Kacin, na eni izmed svojih konferenc.
"Nič več ne bo, tako kot je bilo."
To se še kako izkaže čez vikend, ko z MojPonyjem pobegneva v Rabac.
Prvič sem v Rabcu.
Na sploh me nikoli ne zanese na drugo stran Istre. Nekako s poti mi je.
Toda tokrat Andrej in Sis gresta tja na ribolov, zato greva še midva.
Aplikacija za promet opozarja na dvourno čakanje na vseh južnih prehodih, zato izbereva manjši prehod, na katerem ni enega avtomobila.
Samo zdolgočasen carinik, ki niti prav ne pogleda sprintane namere o potovanju na Hrvaško.
Voziva po notranjosti Istre in prvič mi je kristalno jasno, zakaj jo primerjajo s Toscano.
Meni osebno je Istra celo lepša in bolj domača. Mogoče zaradi jezika, mogoče zaradi bližine. Mesta kot so Oprtalj, Motovun, Pazin, Labin, se mi globoko vsedejo v srce.
Zaradi razgleda in tudi zaradi prijaznih ljudi.
Žal so ta mesta prazna.
Na morju bo bolje, pomislim, ko voziva proti Rabcu.
Rabac. Majhno pristaniško mesto, ki se je iz ribiške vasice spremenilo v turistični kompleks hotelov in kampa Oliva.
V tem kampu bova stacionirana. Tu in tam okoli naju še kakšen avtodom ali majhen šotor.
Mobilne hiške so prazne. V daljavi slišim navijanje in krike otrok. Na nogometnem igrišču lokalnega kluba se odvija prijateljska tekma med lokalnim klubom Rudar in očitno s slovenskim klubom (slišim starše navijat). To je ednini živžav, ki pa čez nekaj časa potihne.
Kombi postaviva na ravno parcelo obdano z oljkami. Kamp je poln oljk, od tod njegovo ime.
Nekaj časa samo sediva in ne počneva ničesar.
Prijetno je ne početi ničesar. Tako bi lahko sedela v nedogled, pa postanem lačna.
S kolesi prevoziva celo promenado ob morju. Sobota popoldan je. Nekatere restavracije so zaprte, nekaj jih dela.
Iz Beach kluba prihaja super glasba. Pred klubom prazne mize in stoli.
Peljeva naprej proti diving centru, proti drugim plažam.
Lično zloženi ležalniki in razprti dežniki čakajo plavalce, ki jih ni.
Malo me stisne pri srcu. Trije mladi fantje, oblečeni v snežno bele uniforme stojijo ob strani in se pogovarjajo.
Ko se vrneva nazaj so še vedno tam. Čakajoč goste.
Restavracija La Pentola je izbira, kjer bova jedla večerjo. In dobro izbereva.
Natakar prinese jedilnik kar na tablici. Izberem ribo na posteljici ješprenja in s čebulno marmelado. Zelooooo dobro. Gorazd se odloči za mešano ribo iz dnevnega ulova in tudi uživa v večerji.
Čez čas pride še en par, nemški, in sede za mizo pred nama. To je od gostov vse.
Ko zvečer sediva pred kombijem, pijeva vino ter opazujeva morje, ne morem mimo misli, kaj vse so nam, nam je virus, odvzel.
Brezskrbnost, druženja, potovanja....
Nič kaj bolje ni naslednji dan. Poleg tega rahlo dežuje in kar nekaj obiskovalcev kampa že navsezgodaj zapusti kamp.
"Nič več ne bo, tako kot je bilo."
To se še kako izkaže čez vikend, ko z MojPonyjem pobegneva v Rabac.
Prvič sem v Rabcu.
Na sploh me nikoli ne zanese na drugo stran Istre. Nekako s poti mi je.
Toda tokrat Andrej in Sis gresta tja na ribolov, zato greva še midva.
Aplikacija za promet opozarja na dvourno čakanje na vseh južnih prehodih, zato izbereva manjši prehod, na katerem ni enega avtomobila.
Samo zdolgočasen carinik, ki niti prav ne pogleda sprintane namere o potovanju na Hrvaško.
Voziva po notranjosti Istre in prvič mi je kristalno jasno, zakaj jo primerjajo s Toscano.
Meni osebno je Istra celo lepša in bolj domača. Mogoče zaradi jezika, mogoče zaradi bližine. Mesta kot so Oprtalj, Motovun, Pazin, Labin, se mi globoko vsedejo v srce.
Zaradi razgleda in tudi zaradi prijaznih ljudi.
Žal so ta mesta prazna.
Na morju bo bolje, pomislim, ko voziva proti Rabcu.
Rabac. Majhno pristaniško mesto, ki se je iz ribiške vasice spremenilo v turistični kompleks hotelov in kampa Oliva.
V tem kampu bova stacionirana. Tu in tam okoli naju še kakšen avtodom ali majhen šotor.
Mobilne hiške so prazne. V daljavi slišim navijanje in krike otrok. Na nogometnem igrišču lokalnega kluba se odvija prijateljska tekma med lokalnim klubom Rudar in očitno s slovenskim klubom (slišim starše navijat). To je ednini živžav, ki pa čez nekaj časa potihne.
Kombi postaviva na ravno parcelo obdano z oljkami. Kamp je poln oljk, od tod njegovo ime.
Nekaj časa samo sediva in ne počneva ničesar.
Prijetno je ne početi ničesar. Tako bi lahko sedela v nedogled, pa postanem lačna.
S kolesi prevoziva celo promenado ob morju. Sobota popoldan je. Nekatere restavracije so zaprte, nekaj jih dela.
Iz Beach kluba prihaja super glasba. Pred klubom prazne mize in stoli.
Peljeva naprej proti diving centru, proti drugim plažam.
Lično zloženi ležalniki in razprti dežniki čakajo plavalce, ki jih ni.
Malo me stisne pri srcu. Trije mladi fantje, oblečeni v snežno bele uniforme stojijo ob strani in se pogovarjajo.
Ko se vrneva nazaj so še vedno tam. Čakajoč goste.
Restavracija La Pentola je izbira, kjer bova jedla večerjo. In dobro izbereva.
Natakar prinese jedilnik kar na tablici. Izberem ribo na posteljici ješprenja in s čebulno marmelado. Zelooooo dobro. Gorazd se odloči za mešano ribo iz dnevnega ulova in tudi uživa v večerji.
Čez čas pride še en par, nemški, in sede za mizo pred nama. To je od gostov vse.
Ko zvečer sediva pred kombijem, pijeva vino ter opazujeva morje, ne morem mimo misli, kaj vse so nam, nam je virus, odvzel.
Brezskrbnost, druženja, potovanja....
Nič kaj bolje ni naslednji dan. Poleg tega rahlo dežuje in kar nekaj obiskovalcev kampa že navsezgodaj zapusti kamp.
Midva jo mahneva po svoje. Kjer ne gre s kolesom, pa peš.
Prideva do plaže in jo imava čisto zase.
Počutim se kot v filmu, kjer prideš na osamljen planet in ga raziskuješ. Ampak mi nismo osamljen planet. In tudi si ne želim, da bi bili.
Pogrešam ljudi in ves živžav, ki pride z njimi.
Ko se voziva domov, načrtujeva pot že za naslednji teden. Če ne bo kaj drugače.
Gotovo pa drži eno: Nič več ne bo, tako kot je bilo.
Komentarji
Objavite komentar