Ne vem, odkod mi ideja, da je Logarska dolina blizu. (gledano iz Maribora).
In ne vem, odkod mi ideja, da je Logarska dolina ravna. Če pa je dolina.
Ko Gorazd vpraša, kam na furo, mu rečem, nekam blizu. Nekam, kjer je hlad. Nekam kjer ne bom kot bedak gonila po največji vročini. Nekam, kjer bova potem hitro nazaj brez gneče na cesti.
Logarska mi pade prva na pamet. In nazadnje sem tam bila nekje v šestem razredu osnovne šole.
Res je, drži.
Ne vem zakaj, ampak tako je naneslo.
Doma se opremim z vodo, malico, naloživa kolesa in že peljeva novim dogodivščinam naproti.
V spominu imam, da se zavije z avtoceste pri izvozu Šentrupert in potem je že Logarska dolina.
Malo jutri.
Voziva še celih 54 km, mimo Mozirja, Ljubnega, Raduhe, Luč, Solčave.
Prekrasna pokrajina. Vse zeleni, v daljavi se vidijo gore. Peljeva mimo Igle, ob Savinji, ki kristalno čista žubori čez kamenje.
Prideva do vhoda v Logarsko dolino. Za vstop z avtomobilom se plača vstopnina.
Vprašava, kako je če vstopiva s kolesi in prijazen dečko naju napoti na brezplačno parkirišče malo višje od vstopne točke.
Ko zagledam ravnico pred menoj, vem da sem dobro izbrala.
Do slapa Rinka je slabih 7 km. Kaj je to zame in za MojPonyja. Naredim par fotk in že jo mahnem mimo polj in travnikov. Maham muflonom in avtomobilom, ki drvijo mimo.
Ampak stvari ne gredo vedno po načrtu.
Vroče je in težko gonim. Sonce neusmiljeno žge. Zunaj je 30 stopinj. Še struga je suha. Ko prideva do prve sence, sestopim s kolesa in se napijem vode.
Potna sem in zebe me, pa mi je spet vroče.
Čez nekaj časa ponovno sestopim in hodim ob kolesu.
"Kaj to je goni pony ali hodi pony", me zbada Gorazd, jaz pa sem na robu izdiha.
"Ne razumem", mu odgovorim, "zakaj tako težko gonim danes".
"Najbrž zato", se smeji, "ker se cesta vedno malce dviguje. Klanec je."
Do prve koče spijem vso vodo, zato tam posedeva za par minut. Kavica požene kri po telesu in spet sem pri moči.
Ampak ne dolgo časa. Po kakšnem kilometru spet ne morem ne gonit ne hodit.
"Pa kaj je to danes?", pomislim. Kot da sem iz spužve. Noge mehke, me ne držijo, komaj se premikam. Očitno danes ni moj dan za kolesarjenje.
Hodim počasi dalje ob kolesu. Gorazd pobegne naprej.
Asfalt kmalu preide v makadam, avtomobili lepo počasi in vljudno vozijo mimo, da ne prašijo preveč.
Potem pa, izza ovinka, kot po rally stezi, pridrvi avtomobil in naenkrat sem v oblaku prahu in peska.
Uporabim vse kletvice, ki jih poznam. Gorazda, ki se je vrnil nazaj in stoji ob meni, zaradi megle prahu sploh ne vidim.
Bentim čez voznika in njegovo oznako mesta registracije, kakšno kazen bi mu napisala.
"Veš kaj?, reče Gorazd, "bom naslednjič vzel rotacijsko luč, si boš jo dala na čelado in šla za njim."
Najraje bi kaznovala še njega, pa grem raje naprej.
Začuda, jeza mi da moč in do koče pod slapom Rinka pridem brez težav.
Nagrajena za ves trud občudujem slap in se hladim ob njem.
Presenetljivo velika gneča je pod slapom. Ljudje se slikajo, posedajo, malicajo in se družijo.
Z Gorazdom se povzpneva v kolibo zraven slapa, ki je vzidana v skalo in si privoščiva špricer. "Orlovo gnezdo". Ja, tudi mi ga imamo.
Sedim tako nekaj časa in opazujem gore nasproti. Na nekaterih vrhovih je še sneg. Komaj par sto metrov višje.
Še vedno je vroče, ampak tolažim se, da se bova nazaj grede spuščala, kar me bo ohladilo, pa še gonit mi ne bo treba.
Pri odcepu za hotel Plesnik se ustavim ob gospodu, ki stoji zraven ponyja.
"Ooooo, nisem edina s Ponyjem, ki goni tu gor." ga pozdravim.
"Ne gospa, jaz grem samo tu do ovinka." se smeji. "A vi ste šli do slapa?"
Ponosno pokimam, kot da to ni nič in v trenutku pozabim na vse muke ob prihodu.
"Bravo, bravo." še reče in že mu maham nasvidenje.
"Si kaj utrujena?" vpraša Gorazd, ko pospravljava kolesi na nosilec.
"Jaz? Kje pa. Zdaj bi lahko gonila do Afrike."
"Ne bo ti treba, te jaz peljem."
"Kam? V Afriko? Kako prijazno od tebe. Potem pa greva."
Gorazd se mi smeji. "Pa greva."
Pomahava požrešnemu zmaju (zgodbico o njem si preberite na wikipediji) in odpeljeva.
"Bova se kje ustavila in kaj pojedla?" tokrat resno vprašam.
"Seveda. V Afriki." nagajivo odvrne.
Ne ljubi se mi več hecat, v želodcu mi kruli ker že od jutra nisem jedla.
Po pol ure vožnje proti domu, Gorazd zavije s ceste na veliko parkirišče pred lično restavracijo.
"Tu bova jedla."
"Super, res sem že lačna. Kje pa sva?"
"Ja, v Afriki."
"Nehaj me hecat no."
Potem pa pokaže s prstom na velik napis na strehi: Pizzerija Afrika.
Mojemu navdušenju ni kraja.
"Pa si me res peljal v Afriko."
Privoščiva si testenine in solato. Vse je odlično.
Domov prideva hitro. Na koncu mi je kar malo žal, da je dneva konec. Ampak vročina me je vseeno zdelala in vesela sem, da sem doma.
Vsi tisti, ki mislite isto, kot sem mislila jaz, da je Logarska dolina blizu, ravna in hladna, povem vam, nič od tega ni.
Kar pa lahko z gotovostjo rečem pa je, da je Logarska dolina prečudovita.
Komentarji
Objavite komentar